Monte Lastroni & Monte del Ferro

o platkah in železu

Izkoristiti sedežnico in se udobno pripeljati do koče 2000 niti ni slabo. Pot proti jezerom Olbe in naprej proti Monte Lastroniju je izvrsten visokogorski špancir med kravami, ki se mirno pasejo ob jezercih, čeravno se med njimi drenjajo obiskovalci vseh sort. Na sestopu z Lastronija sem sotrpinki omenila, da je tole vseeno malce prekratek potep in da jo bom mahnila še na Monte del Ferro. V hipu sva bili dogovorjeni, da se snideva pri koči pred peto popoldan, ko pelje zadnja sedežnica v dolino.

Jadrno jo mahnem, saj nisem vedela, koliko časa bom potrebovala in kaj me čaka. Tam, kjer naj bi bil odcep v desno proti Monte del Ferru, ni ničesar. Pravzaprav je - na drevesu je tabla, ki usmerja k Laghi d'Olbe. Grem naprej in nato nazaj ter se sprašujem, kako sem mogla zgrešiti markirano pot. V iskanju ničesar naletim na ostanek poti, ki jo je odneslo, in po katere novejši trasi sem hodila še nekaj minut nazaj. O moji poti ali vsaj uhojeni stezici ni bilo ne duha ne sluha. Po strmem travnatem pobočju končno prispem do grma ruševja, katerega pohojene veje so nakazovale prehod, nato pa zopet v klanec lepo za nosom, približno tako, kot bi hotela iti v smeri Terze Grande, ki se bohoti na drugi strani doline. Nato po travnatem grebenu proti severu, kjer so trave celo pohojene, dokler se ne zaletim v možica z rdečo piko. Pri njem začnem prečiti melnata pobočja v levo in se skozi divji svet grapic in podirajočega kamenja vzpenjati proti grebenu. Če ti uspe lepo slediti pikam, kar ni v vsakem trenutku najbolj enostavno, ob veliki previdnosti in poplezavanju prispeš na greben, s katerega se je sicer treba še enkrat spustiti in se malo naprej povzpeti skozi kaminček, ki ima na vsej poti edini zagozdene balvančke oz. skale zelo solidne kakovosti. Če imaš srečo, ti tudi ne začne kapljati po glavi - meni namreč je -, ampak ti je sonce naklonjeno. "Še malo in na vrhu bom," si prigovarjam in obupano pogledam v nebo. Pet minut naprej zagrmi. Vrh je tik pred mano. Samo nekaj deset metrov naprej in skoraj po ravnem je skrinjica in točka, ko si lahko rečeš, da je treba le še previdno nazaj po tem krhkem svetu, ki so ga prav gotovo ustvarila ista božanstva kot martuljške lepotce. Ti metri bodo ostali za naslednjič, za takrat, ko in če pride čas, za potep po stolpičastem grebenu Righile oz. del Ferro.

Monte del Ferro na zahodu in Monte Lastroni na vzhodu, vmes Cresta Righile

Proti jezerom Laghi d'Olbe

Utrinek

Sedlo Righile in začetni del grebena, ki se vleče proti J/JZ

Nadaljevnje grebena nad jezeri Olbe

Barve poletja

Pot na Monte Lastroni

Skupini Peralbe so oblaki precej prizanesljivi

Monte Peralba, Pic Chiadenis, Monte Chiadenis, Cimma Cacciatori, Monte Avanza, Cima del Miniera, Navastolot

Čisto na koncu grebena je vrh, na katerega sem tudi namenjena

Creta Forata in Monte Siera

Ena prvih letos

Divji svet železnega hiba

Greben Righile oz. Ferro so ustvarili isti bogovi kot Martuljške gore ;)

Pika potrjuje pravo smer

Krhki žandarčki

Greben vse do Monte Lastronija

Vrh Monte del Ferra