Divja koza, Gamsova mati, Turn Gamsove matere in Viš

Včeraj med vožjo mi je prvi pogled proti Višu povesil kotičke ustnic. ‘Zgornje nadstropje’ je bilo v temnih oblakih. Kljub temu sem nadaljevala mimo Rabeljskega jezera in po beli cesti do izhodišča Cave del Mole ter po Nemški poti do Corsija, kjer sem se ustavila na kavi, saj so bili vrhovi še vedno zaviti v gost puh mikro kapljic. 

Pred kratkim sem se prvič ustavila pri koči in naročila kavo. Tokrat sem naročila enako, a prav nenavadno, da sem zanjo plačala kar 20% več.

V času posedanja pred kočo sonce mojim tihim željam ni ugodilo in vreme se ni spremenilo. Vseeno nadaljujem, saj se bodo nemara ‘Kranjcem’ vremena le zjasnila. 

Po Aniti Goitan pridem skoraj do škrbine med Divjo kozo (Cima di Riofreddo) in Malo špico (Innominata), kjer zavijem proti Divji kozi. Njen vrh dosežem kakšnih 20 ali 25 minut pozneje. Razgledi so bili ‘neprecenljivi’. Nekaj časa sem na vrhu nemirno stopicala, mencala in iskala vsaj kako zaplato modrine, a žal mi je ni uspelo najti. Sestopila sem približno po smeri vzpona, le da sem ‘našla’ tri previsne pragove, ki pa so bili dovolj nizki in enostavni, da se mi ni ljubilo raziskovati, kje sem jih obšla na poti navzgor. V nadaljevanju proti Gamsovi materi (Madri dei Camosci) se pokaže nebo in uspe mi ‘škljocniti’ prej v meglo zavita hriba. Naslednji ekskurz s poti se zgodi za Turnom Gamsove matere, ko se podam po grapi skoraj do njenega konca, nato pa v levo po zelenicah do vrha Gamsove matere (od Anite Goitan cca. 15 min.). Z nje nazaj do sedelca in na Turn (Torre delle Madri dei Camosci) (cca. 10 min. z Gamsove matere) ter z njega čez izpostavljeno škrbinico na sosednji rogelj/špico, ki ima ob možicu na vrhu zložene štiri kamne z napisom, ki ga nisem mogla razbrati, zato pripenjam sliko, če bo imel kdo več sreče. Nadaljujem proti Višu, z vrha katerega so bili enkratni razgledi. Niti sledu o meglenem pokrovu, ki je vztrajal dopoldne. Dolgo posedanje na vrhu, ki bi se bržčas še malo raztegnilo, če me ne bi začelo zebsti.

Na poti navzdol poberem packarijo pod spominskimi ploščami. Najti je zelene, roza in druge obarvane sveče. Še več, nekaterim se očitno zdi primerno prinašati električne sveče. Eno, ki jo je veter odnesel, in baterijske vložke, ki so bili na skali kot pozabljeni v vesolju, sem tudi spravila v rukzak. Le zakaj ljudje puščajo v občutljivem gorskem okolju plastiko in baterijske vložke izpostavljene vremenskim vplivom, ko jih celo v mestih odmetavamo v posebej zanje namenjene koše, da ne bi prihajalo do onesnaževanja s kislino?