Dan kot dan, ne ravno topel, a otok je končno prišel do svoje priložnosti, da se z vsem svojim bitjem nastavi sončnim žarkom - v toplih letnih časih si tega ne more privoščiti, saj njegovo mnogokje razbrazdano kožo prekrivajo sardele s štirimi okončinami. Sedaj je dihal hladen in suh zimski zrak, užival v samoti in poslušal piš vetra, ki je vsake toliko zavel preko njegovega telesa. Zdelo se je, da se tudi Sv. Ivan in ruševine ob njem rahlo pozibavajo v ritmu dirigirajočega vetra. Le skrbno zidana pot, ki se od ruševin vije proti Mesečevem platoju je bila negiben sestavni del kraškega terena, po katerem se že veke v blagem vzponu dviga proti planoti, dominirajoči na JV delu otoka.
Še nekaj korakov in borov gozd bo zamenjala lunarna pokrajina, po kateri stopim do delno zaledenelega kala Kalić (Kalić lokva) in na vrh Hlama. Fascinantna okolica z nič kaj navdušujočimi sunki, ki jih izvaja dirigent, me po nekaj minutah poženejo kar počez navzdol. Skoraj že dospem na pot proti naslednjemu in bržčas enemu najbolj znanih kalov na jadranskih otokih, kalu Diviški (Lokva Diviška), ko zagledam muti, ki je ravno vstopila v drobovje otoške lunarnosti. Skupaj nadaljujeva in pri Novih starih mrgarjih zmotiva ducat beloglavih jastrebov, ki se v dveh skupinah poženejo v višave in jadrajo visoko nad nama. Naprej ob poti naletiva na nekaj ogromnih možicev in končno za modrimi ovcami zagledava čudovit kal s suhozidi, razdeljen na pet delov. Sama potešim razvado, nato pomaham muti, ki se bo še malo pomudila v nenavadnem ambientu, preden bo sestopila po poti vzpona. Podvizam se na vrh, ki deli ime s kalom in že se hote izgubljam po surovem svetu nizkih trav in ostrih kamnov. Čez Butišnico in Zmino se podam na Podprodanj, nato zavijem nazaj proti jugu do predela imenovanega Zavodine in se v brezciljnem potepanju znajdem pred gospodom, ki me z gesto vabi skozi vrata v suhozidu. Ker se ljudje radi pogovarjajo, mi ni težko iz njega izvabiti besed z vprašanjem o poti, ki je seveda ni. Nič kaj začuden nad vprašanjem mi svetuje, kod naprej proti Dragi Baščanski, celo pospremi me po svojih z grubljami ograjenih pašnikih in mi v kratkem času druženja razkrije tudi del svoje preteklosti in zadovoljstva polno sedanjost. Gospod, ki se je prelevil v z naravo zvezanega upokojenca, ima veliko oljk in okoli 80 ovc ter 9-metrsko jadrnico. Preden je začel zajemati zrak s polnimi pljuči, je bil pravnik, zaposlen na sodišču. Na koncu enega svojih ograjenih pašnikov, z roko zamahne v smer, kjer naj bi bilo nekako moč sestopiti do vinogradov in ob njih do ceste, vodeče v Baško. Sestop ni ravno lagoden, a zato toliko bolj zabaven. Hoja po cesti pa kaj hitro spremeni moj pogled na zabavnost, zato oprezam za kakršnokoli možnostjo, da jo zapustim in v Jurandvoru zagledam majhno tablico z oznako poučne poti. Priliko zgrabim kot suho zlato in nekako bolj po občutku kot po oznakah primaširam ob Veli Riki v Zarok in do s popoldansko svetlobo ožarjenih tisočerih kamenčkov na plaži z razglednic.
Komentarji
Objavite komentar