Piše se 1. maj. Nageljčkov in veselja ob praznovanju ni - zdi se mi, da že dolgo ne -, a ostal je prazničen dan, ki je obenem tudi dela prost. No, naj bi bil. Letošnji prvi dan v mesecu cvetja je sobota, zato še tistega navdušenja, da se je treba en dan manj posvečati službenim obveznostim ni. Vseeno, sobota je in primerno se je kam odpraviti. Kam? Odločim se za svoje, štajerske konce.
Parkirišče, za katerim naj bi se neoznačena stezica usmerila proti Javorci, je prazno. Tudi stezica se, še preden stopim s ceste, razkrije kot označena in to s prav nenavadnimi smiley obrazi. Kmalu se jim pridružijo še visokorasli možici, ki te za vsakim ovinkom opazujejo kot Veliki Drugi. Do Janezovega bivaka je pot razgledna, s številnimi pomolčki, v nadaljevanju proti Boskovcu, Ojstrem vrhu in Smrekovcu, ki sem se jih lotila prosto po Prešernu, pa se izmenjuje travnat in gozdnat svet. Pred zaključkom krožnega sprehoda se ustavim še pri nadomestni Mozirski koči na kavi, nato jo mahnem po markirani poti, a le nekaj minut, ko na desni zasledim možen prehod, ki me privede nad jutranje avriklje in hop-hop sem pri avtu.
Morda ne najbolj slovesen, a 1. maj se je vseeno odvrtel brez dela in tudi brez počitka. 😉
 |
| Vzpon med avriklji |
 |
| Za utrujene |
 |
| Živjo, možic |
 |
| Pred Janezovim bivakom |
 |
| Na Javorci |
 |
| Počez proti Boskovcu |
 |
| Boskovec |
 |
| Spomladanski utrinek |
 |
| Poslavljanje zime |
 |
| Pohajkovanje proti vrhu Smrekovca |
 |
| Še malo in znova bom pri konjičku na 4-ih kolesih |
Komentarji
Objavite komentar