Krnčica, Srednji vrh, Skutnik, Lopatnik, Oblo brdo, Vrh Ruš, Vršič, Kal

sreda, november 24, 2021

Krnčica, Srednji vrh, Skutnik, Lopatnik, Oblo brdo, Vrh Ruš, Vršič, Kal

luknjičaste gore in zlomljena palica

Na izhodišču nad Drežniškimi Ravnami so trave ovite v belkasti oklep slane. Sonce jih v tem letnem času ne ožarí še dolgo v dopoldan. Vzpenjam se hitro in puham v roke, da bi ogrela premrle prste. Na planini Zapleč se pot začne strmeje vzpenjati in kmalu dohitim starejši par, edini živi bitji, ki ju srečam na celotni turi. Hiter pozdrav in znova se potopim v jutranje misli. Pred sedlom Vrata zavijem na greben Krnčice, na katerega severni strani so manjše zaplate poledenelega snega. Po nekaj minutah se strmina poleže, obsijejo me žarki in ob pogledu na bližnje in daljnje vršace se mi na obrazu razleze nasmeh. S Krnčice sledim grebenski rezi proti Srednjemu vrhu, kar z belo-rumenimi, ledenimi prsti, za katere se zdi, da se bodo ob stiku z grifi zdrobili, niti ni najbolj enostavno. Svoje poslanstvo kar spodobno opravlja tudi veter, tako da sem prav zadovoljna, ko zavijem levo na pode in ujamem prehode po vojaških jarkih, ki me po kraškem svetu, polnem škrapelj, lukenj in brezen ter posejanem z zidci in stavbnimi okostji vodijo ob pomoči živalskih stopinj do vznožja Skutnika. Na vrh se povzpnem med kavernami in med njimi, čeravno si izberem drugo linijo, tudi sestopim. Ubogi vojaki - koliko mraza, kopánja, razstreljevanja in osame med nenehnim bobnenjem nasprotnikovih izstrelkov so doživeli na teh grebenih. So jih tudi preživeli? 😢
Žalostne misli pustim za seboj, ko se spuščam v kotanjo med Krnčico, Lopatnikom in Skutnikom, saj poledeneli in delno zasneženi teren ob zdrsu ne bi bil prizanesljiv. Ko znova pomolim glavo na sonce, je pred mano diademsko oblikovan Lopatnik. Z ene strani nanj in po drugi naprej na Oblo brdo in Vrh Ruš. S slednjega je direkten sestop precej našpičen in suhe ter poledenele trave ga prav nič ne olajšajo. V nadaljevanju preko Vršiča do Kala pohajkujem tako brezskrbno, da v trenutku neprevidnosti zataknem palico tako nerodno, da se zasliši krc. Ob potegu iz tal zadobi obliko črke L. Oči se razprejo, najbrž se tudi usta podobno široko odprejo 😮 in povešenih ramen jo zataknem na nahrbtnik. Mislim si: "Tudi najbolj čudoviti potepi včasih zahtevajo svoj davek." Nadaljujem kot Kekec z eno samo, za katero niti ne morem reči ali mi je v pomoč ali jo iz moči navade zgolj prekladam iz roke v roko. Vrh Kala stojim vrh zadnjega današnjega vrha. Svet se zdi lep, resnejši del potepa pri kraju. Oh, kako se uštejem! Že po nekaj minutah sestopa najnižji del grebena pokaže svoje zobe. Najprej se zelo ustrmi, nato pridem do odsekanega mesta, ob robu katerega se previdno spustim ob oprijemanju šopov trav. Plezalno prav neestetsko, a učinkovito. 😉 Pred seboj zagledam velik kamen, ob njem drevo in pred njima prečno linijo, ki me spomni, da sem pred dnevi brala o mulatjeri, po kateri naj bi bilo moč doseči planino Zaprikraj. Tako jo uberem po dobro vidni in precej široki poti v levo, ki žal čez nekaj deset metrov izgine. Pobočje postaja vse bolj strmo in prepredeno z grapami, zato previdno kot mačka prečim rahlo navzdol. Vsake toliko naletim na vojaške ostaline (od granat do konzerv in kavern). Fotografiram nič več, preveč je naporno. Ko končno znova stojim na bolj uravnanih tleh, ugotovim, da zlomljene palice ni več. Nazaj mi ni kazalo iti, saj je sonce že pričelo s svojim slovesom, in tako sem mimo planine Zaprikraj in Zapleč odmaširala naprej do izhodišča.