Kamniti lovec, Za vrabci špice, Beraški križ

prečenje po pozabljeni poti in grebenčkanje nad romarskim središčem

Pri cerkvici v vasici Riofreddo pustim avto* in pri usmerjevalni tabli stopim na obnovljeno romarsko pot CAI 612A. V nekaj trenutkih stojim visoko nad vasjo in avto je zgolj še pika, lesketajoča v soncu. "Če bo šlo tako naprej, se bom nagarala," si mislim. 3/4 ure višje, še vedno grizem kolena. Malo pred križci začne pot prečno ovijati pobočje, dokler se v nadaljevanju znova ne ustrmi.
Na začetku Višarske planine zavijem levo raziskovalnemu delu potepa naproti. Spočetka dobro vidno stezo je treba kaj kmalu zapustiti in se usmeriti rahlo v levo. Če imaš srečo, in meni je bila naklonjena, stopiš na gamsjo stečino, za katero se zelo hitro izkaže, da je nekdanja markiranja pot. Čeprav je tu in tam še vedno moč najti lepo ohranjene markacije, si je narava pot vzela za svojo. Živalim je priljubljeni poligon, za kar jo ohranjajo dobro vidno, a vode so poglobile in razjedle grape, v katerih je med podirajočimi se skalami in drobirjem polno kot moka finega prahu. Že prva grapa, kjer je najti potrgane jeklenice, je kočljiva. Prečkam jo previdno kot mačka, a pod menoj se vseeno vse kotali. Na drugi strani se skušam povzpeti po steni, ki se z vsakim dotikom spremeni v prah. Z dvema prstoma leve roke že ujamem pramen odtrgane jeklenice in prste druge zatlačim v mokasto poklino, a noga (na trenje) vztrajno drsi po prepereli skali. Hkrati ko možgančki kot puščico izstrelijo eno samo misel - Hinterstoisser, držim v roki ostanek mokaste kamnine, ki je še pred trenutkom tvorila poklino. Preden se prstoma leve roke izmuzne jekleničin pramen, sem z nogama znova trdno, a nestabilno na premikajočih se kamnih v grapi. Do ponovnega poskusa mi ni, saj eho imena nemškega alpinista noče iz misli. Posledice vzpona z vprašljivo možnostjo povratka pri meni ne bi bile tako usodne, kot so bile tistega dne v Eigerju, a vseeno. Polemika ni bila v povzpeti se, ampak kako bi skočila nekaj metrov navzdol v grapo, če bi se bilo treba vrniti. S koncem vrvi v rukzaku bi bilo vse drugače.
Možno nemožnost prehoda v neki drugi, natančneje v predzadnji grapi, je v enem stavku izpostavil Igor Zlodej, ki se je tod potepal 2011.** Nezavidljiv položaj, če si v zagati na začetku, medtem, ko naj bi zajec čakal na koncu. Obupati ne mislim preden mi nemožnost ne zapre nadaljevanja.
Stopim nekaj metrov po grapi navzdol, kjer se znova poskusim povzpeti po razčlenjeni steni. Po nekaj minutah na istih stopih in s preprijemanjem oprimkov, ki se mi vsi po vrsti zdrobijo pod prsti, se mi tudi ta opcija ne zdi zdravorazumska. Še kakšna dva metra nižje, se pokaže obetavna položna platka, onstran katere je ruševje. Prelisičim se do njega in ga naslednje pol ure objemam med strmim vzpenjanjem. Ko znova stopim na pot, sem od las do podplatov v rumeni, ki jo ljubim rumeno; toliko je cvetnega prahu. Pogled na nadaljevanje je znova vabeč,  potencialni zapleti me ne obremenjujejo, saj se v nuji lahko precej enostavno vrnem. Gor in dol čez številne grape, mimo okostenelih skulptur gorske flore in s pogledi na pravljične severne stene gora, ki razmejujejo dolini Bele in Mrzle vode. Proti koncu prečenja ugledam všečno mi grapo, ki bi znala elegantno pripeljati na markirano pot čisto pod vrh Kamnitega lovca - enkrat bo treba poizkusiti, a tokrat nadaljujem prečno. Drevesa se kmalu pričnejo gostiti, dokler me slednjič dokončno ne zagrnejo v zavetje gozda, kjer izgubim tako pot kot vsako sled divjadi. In ravno ko hočem potegniti na plano karto, se zaletim v tablo z napisom 'Monte Lussari, Cima del Cacciatore'.
Po nekaj okljukih stojim na razpotju poti CAI 613 in 617. Usmerim se na prvo in jo ob krasnih razgledih primaham na Kamnitega lovca, ki je bil ta dan dobro obiskan. Nekajkrat škljocem in že se polotim prečenja čez Za vrabci špice do Beraškega križa. Sledenje grebenski rezi zahteva zgolj iskanje optimalnih prehodov v kombinaciji s poplezavanjem in telovadbo skozi ruševje, čeprav bi narava terena znala hitro zavesti k sprehodu ob vznožju buhteljčkov, kar pa ni ravno grebenčkanje par excellence. Z Beraškega križa je le streljaj do markirane poti, ki me lagodno privede do zadnje postaje križevega pota. Ker imam vode samo še za vzorec, z odločitvijo o obisku Višarij ne odlašam.
V Rifugio Locanda Al Convento oz. gostilni pri samostanu naročim belo kavo in dve plastenki vode. Debelo pogledam, ko sogovornik reče, da vode nimajo. Seveda jo imajo, samo prodajajo je ne in takoj mi napolnijo moji steklenički. Onstran zahodne meje me vedno znova pritegne nenarejena prijaznost. Če so prijazni so preprosto prijazni, ni narejenosti, ni sprenevedanja. Preprosta prostodušnost, ki nam včasih tako zelo manjka.
Po debeli uri posedanja mimo stanov na planini Višarje sestopim po poti vzpona.

* Prostor služi kot obračališče za tovornjake, zato je treba imeti v mislih, da s parkiranjem ne motimo.
** Igor - hribi.net, 4.12.2011

Križci na romarski poti iz Riofredda

Prihod na Viško planino; tja gor grem, a okoli riti v varžet

Pri prečenju vzhodnih pobočij sem videla kar dve stari, a dobro ohranjeni koriti

Začetni del prečenja umirjeno lagoden

O-ov, težave na obzorjju

Potrgane jeklenice

Peskovnik

Grape v nadaljevanju so bolj user-friendly

Ni ga vzdiha, ki bi bil dovolj velik za te čarobnosti

Ob poti

Pokuk nad krnico Mrzla voda

Uživaško proti levi

Malce eksponiran prehod

Zdi se, kot bi šla potka pod stenico v levo, a gre direktno skozi prehod v sredini slike

Začetek grebena Lastovic v prvem planu z Višem & co. ter Velikim Nabojsom

Enkrat bo treba pomoliti nos tudi sem, če je prehod pod vrh Kamnitega lovca

Znova na markirani poti

Na Lovca z juga

Mimo Naborjetskih gora vse do Karnijcev

Na vrhu

Najvišji Zahodnih Julijcev

Grebenčkanje se začenja

Pogled nazaj

V nadaljevanju

Nekaj glav že za mano. Potka pod njimi priča, da nekateri izvedejo mimohod :D

Pestro gori-doli proti Beraškemu križu

Od tod ni več daleč

Višarje z Beraškega križa

Čez Kraljevsko špico do Mangrta, Jalovca ...

Še en nasmeh svetu tam gorí ...

... in že se čez Višarsko planino zapodim proti izhodišču