Velika glava, Veliki Konj, Zadnjiški Ozebnik in Nad Kopiščarji glave

znano neznana melanholija macesnov in ruševja

Iz Zadnjice po pešpoti do Loga in naprej po geološki stezi. Ko se slednja odcepi v levo, nadaljujeva po dobro vidni poti do stika z markirano potjo, ki jo zapustiva na odcepu za planino Trebiščina. Doseževa jo v nekaj trenutkih in na njenem zgornjem delu poiščeva prehode v levo, dokler na vsem lepem znova ne naletiva na potko. Višje ko sva, bolje je sledljiva in nekaj pred bivšimi vojaškimi objekti hodiva po prav široki in očarljivi mulatjeri do skeletov dobro skritih vojaških stavb, ki jih je razjedel bolj čas kot uporaba. Od njih po grebenu na Veliko glavo, ki ni ne velika, ne vélika. Nad prijazno neprehodnim ruševnatim dostopom in sestopom sem slišala kar nekaj pikrih, a sem na vse opazke bolj kot ne dobrohotno odvrnila, da neprehodno pač ni, če sva prišla skozi. 😅 V nadaljevanju na Velikega Konja, so prehodi boljši in manj kosmati, a tudi tukaj kak objemček z eteričnim pinusom mugom ni umanjkal. Na sestopu po severovzhodnem grebenčku naju osvežijo prve kaplje, ki se ta dan ob spremstvu težkih oblakov še 2-krat prikradejo nad naju. Pogled z Velikega Ozebnika na nobeno stran neba ni bil najbolj prepričljiv, a tudi ne toliko strah vzbujajoč, da ne bi nadaljevala na Nad Kopiščarji glave. Z njih je plantaža ruševja do Velikega Vršovca nakazovala potrebo po enormni želji in ibermenševski* volji za ponovne objeme z zelenjem, ki ga ljubim zeleno, zato bo počakala na turaško ugodne razmere. 
Čez Ozebniško planjo se vrneva do grebena Konj-Ozebnik, in se spustiva na sedlo Dol po neverjetno uhojeni in za ta dan kar udobni poti. Povratek v dolino bi se lahko zgodil skozi Zadnjiški dol do Planje in čez Utro do ceste, a na prvem možnem odcepu zavijeva pod ostenje Ozebnika in malo po uradni bližnjici, malo po svoje ob občasnem pretikanju čez, med in pod podrtim drevjem ter zaraščenim svetom grmovja slednjič prispeva na cesto malo pod Utrom. 😅 Za piko na i obiščeva še slap Pinja, dokler se naposled ne znajdeva na izhodišču, kjer se sesedeva na stole, pred nama pa se čudežno znajdeta veliki skodelici kave in krožnika z enkratnim zavitkom. Hvala gostiteljema. 🙌 

*Danes se izraz najbolj često povezuje s konceptom filozofije F. Nietzscheja (Also sprach Zarathustra), kjer se nezemske krščanske vrednote manifestirajo v utemeljenem človeškem idealu. Übermensch oz. nadčlovek izhaja iz antičnega koncepta hiperantrophosa, ki ga najdemo že pri sirijskem retoriku in satiriku Lukijanu iz Samosate. V času baroka termin uporabljajo Goethe, Herder, Novalis, Heine. V 19. stoletju pa z Wagnerjevo romantiko prežeti Nietzsche okoli njega strukturira svoj filozofski nazor.

Vodne zanimivosti ob poti

Slapišče nad tolmunčki

Planina Trebiščina

Tod mimo v levod do ...

... prehoda med macesnom in podirajočim se pobočjem

Prečenje v levo proti severu ...

... po mulatjeri ob spremstvu nežnih macesnov

Največja stavba kasarne

Druga stavba z Velikim Konjem v ozadju

Najmanjša stavba

Pogled na greben Špičja z Velike glave

Od Kanjavca do Lepe špice

Med Razorjem v ozadju in Velikim Konjem v prvem planu

Velika glava se z vzpona na Konja vidi zgolj kot ruševnati del grebena. Čisti vrh, Šnita, Košutnik in Velika Tičarica se dvigujejo onkraj Trebiškega dola. Desno nad Spodnjo Trento je Bavški Grintavec.

Ozebnik s Konja, zadaj velikan v dežju

Sonce prežene deževne oblake ...

... ki zbežijo proti zahodu

Z Ozebnika pomenljivo opazujem greben onstran Trebiščine

Luknja z grebena Veliki Ozebnik-Veliki Vršovec

Od tod se moje Nad Kopiščarji glave pokažejo kot bi pozirale za kakšno naslovnico. Po grebenu je z Ozebnika do sedelca mestoma podrto in izpostavljeno, naprej netežavno, ruševju se z lahkoto izogneš.

Mavrica preden začne v tretje kapljati

Toliko sten, toliko vrhov... od tukaj Vršac kot na dlani

Voda je utrla žlebič

Slap Pinja

Pod slapom