Krofička čez Črni hriber in po grapi direktno na vrh

To noč se je ura prestavila, za kar je bil spanec daljši, a kljub temu je budilka zacingljala v najbolj sladkem trenutku sanj - vsaj zdelo se je tako. Hop v avto in po avtocesti do izvoza ‘Domžale’. Na semaforiziranem križišču na Viru sem naletela na zaporo ceste proti Radomljam - znaka za obvoz ni bilo. Zavila sem v smeri Domžal in kaj kmalu v gosti megli zaslutila oranžno puščico, ki je nakazovala obvoz. Na naslednjem Y razcepu cest znova nobene oznake, zato sem se ‘po nosu’ odločila za levo. Huh, prava izbira, ki me je dostavila na poznano mi krožišče, od koder sem skozi Kamnik in čez Kranjskega Raka z majhno zamudo le prispela v Luče. Na dogovorjenem parkirišču nisem ugledala znanega avta, zato sem peljala mimo. Že čez trenutek je zazvonilo: “Kam greš?” Obrnila sem kar sredi ceste in trenutek pozneje že sedela v novem avtu, iz katerega sva izskočila pri Robanu.
S svojimi dolgimi koraki je souživač diktiral precej ubijalski tempo. Hvaležna, da sva kmalu prispela na Robanovo planino, kjer sva zavila desno v gozd in ugledala rebro, za katerim se je slutila vstopna grapo. Ko sva jo tudi ugledala, se je pred nama postavilo pokonci široko, z listem prekrito nadaljevanje v obliki črke U, ki je obetalo, da se bo korak umiril. In se je - na kaj drugega ob kolenogrizu, ki postreže z dvema korakoma naprej in enim nazaj, niti ne bi bilo moč pomisliti. Dobrih 15 minut pozneje sva stala na zgornjem robu grape ter se usmerila v labirint, v katerem niti Tezejeva nit ne bi pomagala v iskanju povratka, če bi tovrstna potreba nastopila. Do vrha Črnega hribra je šlo zlahka, saj Z.P. tu ni bil prvič, naprej se je uganka izkazala za malo bolj kompleksno. Na ‘križišču’, kjer zavije ‘normalka’ proti Utam desno, je nisva mahnila levo, kjer naj bi udela izsek skozi ruševje, ampak navzgor po zanimivih prehodih, dokler se pod steno v iskanju prehodov nisva usmeriva proti levi. Težave so se začele stopnjevati in pri ogledu enega potencialnih prehodov sem se pri plezanju navzdol skoraj 'poklopila' z veliko skalo, na kateri sem še trenutek prej suvereno stala. Grif, ki sem ga močno stisnila z levico, je na srečo zdržal, da sem samo na pol zabingljala, ob čemer sem prav nemarno butnila s piščaljo v skalo. Vseeno nisem odnehala, preden nisem ugotovila, da bo navzdol brez vrvi problematično in da za robom ni prehoda. Tako sva se prebila nazaj skozi nekaj rušnatih grmov in še malo navzgor, kjer je Z.P.-ju uspelo udeti imeniten prehod, na koncu katerega sva ugledala Covnikove travnike. Direkten sestop do njih ni bil izvedljiv, zato navzgor po enkratnem škrapljasto-platastem svetu, nato nekaj deset metrov v levo po travah direktno do izvira s koritom. Kar oči so se mi zasvetile, ko sem v njem ugledala vodo. Obvezen postanek, osvežitev in polnjenje steklenice. Nadaljevala sva pod stenami do grape, ki bi naju morala privesti neposredno na vrh Krofičke in naju tudi je, le da sva vmes morala poplezavati, premagovati bolj ali manj strme odseke kolenogriza in vsled visoke temperature nekajkrat za trenutek ali dva postati in globoko vdihniti. Na vrhu se nama je obraz razlezel v nasmeh, saj sva zanke in neznanke labirinta uspešno razvozlala. Prav po gorniško sva si segla v roko, sedla vsak na svoje trdo, a carsko sedišče in uživava v tišini. Sestopila sva po normalki in se čez Strelovec in mimo Knezove kmetije vračala v Kot v soju svetilke. Oba pošteno žejna so enega z vodo, drugega z jabolčnim moštom osrečili domačini, ki so ob cesti praznovali Tetko jesen.
Krofička nikoli ne razočara, saj v svoji enkratni labirintalnosti vedno postreže s pričakovanimi, a neznanimi in nepredvidljivimi izzivi.