Jerebica, Gorenji Krivi rob in Gorenji Vogel

Nekaj let po rojstvu so mi odrasli pričeli odstirati vrata v skrivostni svet števil. Takrat so mi med drugim povedali, da je dva plus dva štiri. Do danes se seštevek ni spremenil, torej še vedno drži, kot tudi drži, da sem bila in sem še vedno precejšen ziheraš, kar pomeni, da se na celodnevno visokogorsko pustolovščino ne podam, če ni napovedano stabilno vreme.
Vremenarji me zvečer niso razveselili z obetavno napovedjo, zato sem se bila primorana odločiti za nekaj krajšega. Kam? Tuhtam, podpiram glavo, klikam po netu in brskam po zemljevidih, a povsod, kjer se mi ustavi oko, je pot dolga, predolga za nestabilno vreme. Na koncu koncev nek nevronski klik spravi na plano Jerebico. S prstom zakrožim po zemljevidu, da ugotovim, če je v njeni neposredni okolici še kaj, kar bi se dalo povezati z omenjeno lepotičko. In glej jih "gorenje" hribce! Gorenji Krivi rob in Gorenji Vogel sta besedi zapisani na Tabaccovi karti št. 19. Prvi je brezpoten, a lahko dostopen, drugi bo, dokler si stvari ne ogledam pobliže, ostal zavit v skrivnostno neznano. V hipu natapkam B.T.-ju, če ga zanima kratka potepuška nedelja in že sva dogovorjena, kdaj in kje ga poberem.

13 in pol letna Sibila (beri Mazda 2 - vsakemu svojemu avtu nadenem po mojem mnenju ustrezajoče ime) je v ranih urah, ko bi meni ustrezala še kitica ali dve spanja, poskočna in pot do izhodišča mine kot bi trenil. Na ramena zavihtiva vsak svoj nahrbtnik in jo mahneva navkreber. Višje ko sva, lepši so razgledi na hribe nad dolino Belega potoka. Ko doseževa Jezersko sedlo, se pozornost usmeri na drugo stran grebenske pregrade, v kateri nad Rabeljskim jezerom ponosno izstopa krasotica Jerebica. Pogled zastane na vršacih, ki na jugu obrobljajo dolino Možnice. Horizontalne tektonske gube od Rombona do Vrha Ribežnov so porasle s travo. Ob vznožju skalne pregrade so strma delno poraščena melišča. Resno turobnost, katere trenutek v času mi je dano ujeti, so klesale naravne sile milijone let. Le kako bo vse to videti, ko gore podvojijo svojo starost?
Ob mimohodu pod skalnato-ruševnatimi vršički skeniram možnosti pristopov, ko se znajdeva na točki, kjer se pot najbolj približa vrhu Gorenjega Krivega roba. Zaslišim vprašanje: "Bova šla na vrh?" Odkimam: "Najprej na Jerebico", predlagam. Njen vrh doseževa po dveh urah in 3/4. V tem času se nebo na več krajih iz popolne jasnine okrasi z oblaki, a kaj hudega se ne obeta, zato si na vrhu najdeva vsak svoj kamniti prestol ter si privoščiva dolgo uživancijo med soncem in senco, ki jo ustvarjajo oblaki. Nazaj grede se ustaviva še na lahko dostopnem Gorenjem Krivem robu in poiščeva nekdaj celo obžagan prehod skozi ruševje po SV grebenčku na Gorenji Vogel. Zdi se, da je v nasprotju s svojim višjim ta gornovim sosedom zapostavljen in da nanj redkokdo stopi. Vrhu daje poseben pečat stara, posušena kost, ki je bržčas ostanek kosila kakšnega krilatega kralja višin. Zamika me še malo ostati v višinah in jo mahniti po grebenu na Srednji Vogel, a B.T.-ju se zamisel ne zdi najbolj privlačna, zato se spustiva po smeri pristopa in jo po markirani poti, med katero mi pogled nenehno uhaja na pobočja Velikega Snežnega vrha, ubereva do izhodišča.

Ta dan je moj najljubši Gorenji Vogel, v prvi vrsti na sredini

Proti Jezerskemu sedlu

Planja, Cima de la Puartate, Koštrunove špice, Viš, Gamsova mati, Innominata, Divja Koza, Trbiška-Krniška špica, Visoka Bela špica, Torre, Mala lojtrca, Rogljič, Lepa glava

Slikovita pot

Gorenji Vogel, desno Veliki Snežni vrh, Zadaj Črnelske špice

Rabeljsko jezero za njim se dvigata Kraljevska špica in Pet prstov

Poliški Špiki in Viševa skupina z Jerebice

Jerebica z Gorenjega Krivega roba

Za rušjem po desni proti Gorenjemu Voglu

Pogled nazaj na Gorenji Krivi rob

Zadnji metri pred vrhom Gorenjega Vogla so rahlo izpostavljeni

Srednji Vogel z Gorenjega

Mangart na povratku