Skozi odprto okno potisnem bankovec za 10 evrov in počakam na račun. Hkrati z njim prijazni fant poda še obširno razlago o prevoznosti oz. zaprtosti zadnjega odseka ceste na Magartsko sedlo, ki se glasi: "Cesta je uradno zaprta, a očiščena in prevozna. Lahko se peljete do konca, a na lastno odgovornost." Ker bova tudi plezala na lastno odgovornost in ker hočeva s tovorjenjem krame do pod stene za čim krajši čas prevzeti vlogo mul, se zapeljeva do zadnjega ostrega levega ovinka pod sedlom in jo čez melišča ubereva pod steno. Daleč pred nama stopa dvojica in ko se približujeva smeri, zagledava še eno. Priševši še malce bližje, zagledava plezalce tudi v steni in M.J. začne po svoji ustaljeni navadi godrnjati, da bo šel ves dan za uborih 400 metrov in da bova kasirala vse, tako skalne drobce, ki niso več 100% spojeni z mamo goro, kot kamnite projektile, ki nekako tičijo v smeri, četudi je njihov položaj skregan z zakoni fizike. Dvojica pred nama zavije proti vstopu v Briljantino, nad njima se pne, po videzu sodeč, odlična skala. M.J., še vedno vpet v svojo serijsko nadaljevanko godrnjanja, zastane in mi zakliče: "Ej, a greva tudi midva? V razu bo gužva." "Ne grem v večraztežajno 6b-jko, počakaj, da se malo uplezam. Ob priliki se lahko vrneva." Kakšne pol ure ali morda celo uro pozneje, zmrzujoč in še vedno čakajoč, da bo še zadnja naveza v vrsti pred nama končno vstopila, pogledujem proti Briljantini in razmišljam, če res ne bi bilo bolje vstopiti v ponujeno mi zamenjavo, a me v istem hipu prešine čut odgovornosti, da ne morem po dolgi pavzi kar zariniti v na pogled lepo, a ne ravno lahko plezanje. Končno še v jasnem vremenu, ki pa v daljavi že napoveduje prihod meglenih kopren, začutim grife. Na prvem štantu izbuljim oči in se brez besed pridružim grozdu čakajočem na nadaljevanje poti proti nebeškim višavam. Čakanje. Le kdaj se bo še zadnji iz četice navez pred nama izpel in zviznil navzgor? M.J. vnovič robanti, a se do tretjega štanta vda v usodo ponavljajočega se čakanja. Ura se vztrajno približuje poldnevu, a zaradi vetra, megle in vedno bolj nizkih temperatur deluje, kot da se dan poslavlja. V minutah plezanja se rahlo ogreješ, a takoj nato ob čakanju, ki svojo kulminacijo doživi na četrtem varovališču, začneš zmrzovati. Pred uradno najtežjim raztežajem smeri se vlakec navez popolnoma ustavi. Ob mojem prihodu na štant, so tam 4 naveze, od katerih sta dve trojni. Vpnem se in zakličem soplezalcu naj počaka spodaj, ker je silna gneča. S T. in R., ki sta v steno vstopila neposredno pred nama, družno drgetamo, upamo na kak sončni žarek in razpredamo o R.-jevem padcu v Klinu, z vrha katerega je celo uspel sestopiti, četudi so ga nekaj ur pozneje v zadarski bonišnici trajno polepšali z osmimi šivi na zadnji plati. V času njegove zgodbe se število grozdnih jagod na štantu zmanjša in R. nadaljuje, sama pa med čvekom s T. prevlečem vrv in pozihram M.J., ki po prihodu lahko kar takoj zapleza v naslednji raztežaj. Ravno začnem uživati v prestižu samote, ko za mano nekdo veselo zakliče: "Hi, is there a stand?" Opa, še eni prihajajo. Po besedah sodeč Avstrijci ali Nemci. Prikimam. Kmalu sem v družbi simpatičnega Celovčana. Na vrhu smeri spoznam še njegovo ženo. Skupno, M.J. sicer zopet godrnjaje, da kaj mu je tega treba, namreč riniti na Mangart, se do avta vrnemo čez vrh, ki bolj spominja na sobotno popoldne v BTC-ju kot na skoraj 2700 m visoko goro. S parkirišča do doma je okoli 130 km, zato sledi nujen postanek za kavo in še en za pizzo.
Sedaj, ko ždim pred računalnikom, se sprašujem, če me do naslednjega plezalnega Mangarta loči nekaj smeri v Julijcih in Karnijcih ali še kaj drugega?
 |
| Proti vstopu |
 |
| Na izstopu |
 |
| Proti Slovenski poti |
 |
| Kopa/Poldnik/Picco di Mezzodi |
 |
| Skok na vrh |
 |
| Očesci v dolini |
Komentarji
Objavite komentar