Greben Monte Taieta in Cengla Bassa

sreda, januar 22, 2020

Greben Monte Taieta in Cengla Bassa

Severozahodno od Vidma/Udin je več nizkih, a zelo zanimivih grebenov, ki so ravno prav kratki, da te v zimskih dneh ne ujame tema, in ravno prav dolgi, da sam pri sebi zlahka opravičiš vse kilometre, ki se odvrtijo pod kolesi do njihovega vznožja.

Tokrat sem imela tako sakramentsko privlačen načrt in skovala sem ga v tako kratkem času, da sem se počutila prav carsko. Takoj nad izhodiščem Val da Ros, Rifugio degli Alpini, se začne po videzu gorska in slikovita ter precej strma pot. Stranski greben, po katerem vodi, me neopazno privede na Monte Dagn, ki ga sploh ne bi zaznala, če pogled ne bi ujel veje, ki je s suhim steblom povezana v nekakšen križ, kar daje razumeti, da si na 965 m visoki vzpetini. Ni slabo, da si po pol ure hoje že na prvem vrhu, pa čeravno je tako nizek, da pogostokrat s potepom že začnem višje nad morjem. Kot se pot do tod hitro vzpenja, se v nadaljevanju hitro spušča proti 101 m nižje ležečemu istoimenskemu prevalu (Sella Dagn), kjer se je treba znova zapoditi v klanec. Strme travnate vesine se izmenjujejo z gozdom. Na višini okoli 1150 m bi bilo treba zaviti desno in poiskati prehode po visoki polici (Cengla Alta), po kateri naj bi markirano pot znova dosegla na drugi strani grebena, severovzhodno od Monte Joveta.

Ja, pa ja. 😒 Če bi ne bila v elementu malega gamsa, bi se morda na približno pravi višini celo spomnila oprezati za možnim prehodom v desno, tako pa sem se na polico spomnila tik pod grebenom. In kaj hujšega bi me lahko doletelo, kot sprejeti odločitev, da se vrnem kakšnih 150 višincev in poiščem želeni prehod. Za trenutek nagubam čelo, nato pa se še bolj urno zapodim zadnjih nekaj deset metrov do grebenske rezi, po kateri najprej zavijem na vrh Monte Rosse (1309 m), nato levo krog in nazaj po grebenski rezi do najvišjega Monte Taieta (1369 m) ter do na severovzhodu ležečega Monte Joveta (1310 m). S slednjega po suhih travah hitro navzdol, da se s široko odprtimi očmi skoraj zaletim v nepričakovano turistično tablo, ki stoji ob razgledišču (! 😮). Tod namreč vodi pot med pašnimi planinami, ki so v poletnem času bržčas kar dobro obiskane. Kmalu zavijem z magistrale pod prej prehojeni greben in jo po spodnji polici (Cengla Bassa) marširam nazaj proti sedlu Dagn - če se mi je že zgornja polica izmuznila, bom vsaj s spodnjo opravila. Na sedlu pogledam zemljevid in pretehtam možnosti povratka do avta. Neka kvazi stezica naj bi me dostavila do vasice Brancs. Pa poskusimo! Malo je, malo je ni, a njene zanke in uganke brez težav sproti razvozlam, tako da sem po 40-ih minutah pri polnilnici mineralne vode Pradis. Od tod po cesti dospem v Blancs, kjer mi prijazna ženica zagotovi, da jo lahko uberem počez skozi gozd do Paludona. No ja, gospa je morda res nekdaj, nekoč tam hodila, a danes steze ni, drevje je polomljeno, vmes so posekali še za stebre električne napeljave, za kar se je potrebno prebiti celo skozi robidovje, ki pa resda predstavlja zadnji izziv na turi, saj nekaj deset metrov za njim že stojim na ozki cesti, po kateri se vrnem do avta.
Skoraj popoln dan. Do popolnosti mu je umanjkala zgolj visoka polica. 😝