ravnotežje na preizkušnji
Nekaj minut pred deseto zapahnem vrata avtomobila in že stopam po poti, ki se takoj postavi krepko pokonci, ter obljublja zanimivo zgodo. Po približno 10-ih minutah zadihana dosežem mesto, kjer bi lahko grizla kolena še naprej po grebenu, ki postane brezpoten in ravno zato toliko bolj mamljiv, a kaj, ko ob pogledu nazaj oči ne morem odtegniti pobeljenim Poliškim Špikom, kaninskim goram in vsem drugim vršacem vse do Krna in Matajurja, zato zavijem po stezi desno, ki se tod spremeni v kolovoz, in po njej lagodno nadaljujem v opazovanju zaslepljujoče lesketajočih gora na vzhodu. Kmalu se pot obrne nazaj proti grebenu, znova zagrizem v strmino in po slabi uri od izhodišča se znajdem na prvem vrhu, ki sliši na ime Monte Cuar (1478 m), in nad katerim mirno jadra beloglavi jastreb. Kolikor me nesejo noge oziroma bolj natančno, kolikor hitro se mi ljubi, se zaženem navzdol in nato navzgor do Cuel dai Poz-a (1377 m) ter naprej na Monte Flagjel (1467 m). Uradno se tu markirana pot konča, kar pomeni, da bi se dogodivščina morala pričeti. Od križa v skokih s skale na skalo dosežem greben in se nejeverno zazrem v eno, na kateri se vidi nekaj progastega, nekaj belo rdečega. Privzdignem obrvi, nato namrgodim čelo in se nazadnje rahlo spačim ob nepričakovanem odkritju. "Pa ja ne, da jo bom še naprej ubirala po markirani poti. Tega nisem imela v načrtu," polglasno zategnjeno zagodem, kot bi z lokom potegnila po razglašeni violini. Stare markacije so dobro sledljive, toda pot je zabrisal čas. Tako se vsaj zdi, dokler se na z gozdom poraščenem grebenu zopet ne zasluti stezice, ki postja v travah vedno bolj očitna. Nato v hipu, kot bi potegnil nedoumljivo črto med videti in ne videti, izgine. Markacije vseskozi ostajajo na bukvah, ki so na sami grebenski rezi. Belo rdečim se pridružijo še rumene. Greben je tako strm, da si zaželim derez. Levo ne morem, ker so pod grebenom prepadne trave s številnimi grapami, desno po gozdu tudi ne, saj ni nič manj strmo, le listja je še več in še bolj drsi. Torej ostanem, kjer sem, in sledim, contradictio in terminis, markiranemu brezpotju. Čisto neopazno prečkam Cimo dai Laris (1315 m), še vedno lovim ravnotežje na zahtevni in zelo drsni podlagi in v mislih preigravam možnosti sestopa. Me bodo zbledele markacije vodile čez Monte Maison (978 m) ali čez istoimenski, a po višini različen Monte Maison (1093 m)? "Nikamor," si kmalu odgovorim, ko pridem do stene. Levo navzdol po grapi ni videti nadaljevanja, desno mi ni iti, saj bi šla na severno stran hriba, naravnost navzgor ne gre in tako se kljub temu, da oznake izginejo, odločim nadaljevati pod steno, kjer se na vsem lepem pojavi ne le stečina, temveč zelo dobro vidna pot. Čeprav deluje kot precej obremenjena magistrala, je najbrž delo živali, saj po kakšnih dveh minutah izgine. Nič hudega bi si rekla in se prav gotovo spopadla s krušljivim zemljeno šodrastim plezanjem, a me je pomislek o kratkem dnevu odvrnil. Vrnila sem se nazaj, še enkrat s pogledom natančno prečesala vse bukve, saj sem hotela izvedeti, kam neki so se sredi ničesar izgubile prej pogoste oznake, toda odgovora nisem našla. Povzpnem se kakšnih 30 višincev na reber in preverim, kakšen je gozd tam, kamor pred nekaj trenutki nisem hotela iti, torej na severni strani. Zdi se 'užiten', a kaj hitro pokaže svoj pravi obraz. Prečenje približno po izohipsi je naporno, zemlja mehka in listje suho, da se vseskozi počutim kot poplesavajoči pajac, dokler dokončno ne izgubim ravnotežja ter kot po toboganu drvim navzdol. Uspe mi naciljati trhli preostanek debla, ki pokonci štrli iz zemlje, in že otresam listje, prst, morda tudi kakega zmrznjenega klopa. Nisem najbolj temeljita, saj se je ure pozneje kopalnica spremenila v 'gozdalnico'. Kakorkoli, po pol ure, ko sem zapustila s soncem obsijan greben, zagledam belo cesto, ki vodi do Malge Cuar, od koder pospremljena z začudenjem skupine Italijanov, edinih, ki sem jih srečala, sestopam proti avtu.
Ko sedaj pomislim na njihove poglede, se ne morem odločiti ali so bili, kakršni so pač bili, zaradi listja v mojih laseh ali zaradi velikega sendviča, ki sem ga kar med hojo s slastjo tlačila v usta, kot bi bil sama odličnost francoske grande cuisine.
Komentarji
Objavite komentar