Cima di Mezzo in Creta Monumenz

sobota, avgust 22, 2020

Cima di Mezzo in Creta Monumenz

Za izhodišče izberem majhno parkirišče za tretjo serpentino na cesti, ki vodi iz Italije čez prelaz Monte Croce Carnico v Avstrijo. V toplem jutru začnem po gozdni cesti in nadaljujem skozi gozd, dokler se pot CAI 161 ne združi s CAI 148. Ko dospem do naslednjega označenega razpotja, zavijem desno in nadaljujem po CAI 149, ki jo kakšnih 5 do 10 minut za razpotjem s CAI 171 zapustim in zavijem po brezpotju v Vallone della Cjanevate. Tu se začne divji svet sivih melišč, ki jih na severni strani zapira stena Crete della Cjanevate, na južni pa jih omejuje Creta Monumenz. Ime krnice, po kateri se vzpenjam po grobih meliščih, upraviči svoje ime temačne, tihe, lahko bi celo rekli morbidne dolinice, a vseeno take, ki v sebi skriva prav posebno lepoto in čutnost s pridihom ostrine. Ostanki min, konzerv in lesa me opomnijo na grozote minulih časov, ki so navkljub svoji srhljivosti zapustili toliko slikovitih poti, katerih brez vojne norije ne bi bilo. V zatrepu krnice, desno od najvišje zaplate snega, vstopim v steno ter v poplezavanju sledim sistemu prehodov proti levi. Približno na polovici naletim na staro, od zoba časa načeto vrv. Vidi se jo že z vstopa v steno, kar pomaga pri orientaciji, njena uporaba pa bi se lahko slabo končala. Za vrvjo še naprej prečim proti levi, nato ob tenki jeklenici desno navzgor. Na mestu, kjer se začne jeklenica, se začne tudi boljša skala. Pravzaprav tudi pred tem ni slaba, le popaziti je treba na frnikole, ki so se ustavile na manj pokončnih delih stene. Poplezavanje ni težko, a pod nogami je zračno. Na škrbini je stik z grebensko potjo, tako da prispem na predvrh in za njim na glavni vrh Cime di Mezzo, s katere sta Monte Coglianis in njegova Antecima Est na dlani, v družbi redeče-belih črt. Ravno tako je v nasprotni smeri tik pred nosom Cjanevate. Ob pogledu navzdol proti vzhodu-jugovzhodu si ogledam še začrtan povratek čez greben Crete Monumenz in že zapustim četvorico čebljajočih Italijanov. V solzah in z babičko v mislih se vrnem na škrbino, od koder sledim razgledni (pod)grebenski poti proti Monumenzu. Pot vrh obide, zato jo pod vršnim delom zapustim in se ob nakazani grapici povzpnem do možica na vrhu. Po daljšem lenarjenju v samoti z razgledi sestopim proti vzhodu, dokler se zopet ne priključim poti, ki je na tem odseku prefinjeno speljana čez vzhodno lice Monumenza do vhoda v Vallone della Cjanevate. Pot je na mestih zavarovana z jeklenico, ki je žal stara in mnogokje potrgana. Kljub temu manjkajočih jeklenic ne pogrešam, saj so prehodi enkratni. Nadaljujem za nosom proti CAI 171, ki vodi proti koči Marinelli, ji kratek čas sledim, a jo zelo uspešno tudi izgubim. Tako se proti jezercu (Laghetto di Plotta) potikam po krasnem škrapljastem svetu ob glasnih žvižgih svizca. Megla, ki krni razglede in me ne spusti iz svojega objema, čez čas odplava naprej proti zahodu. Do pašne planine, nad katero so stenice Placche della Val di Collina, dospem po južni strani nižjega grebena, do avta pa sestopim po poti dostopa.