Creta di Collinetta, Creta di Collina, Creta della Cjanevate in Krone

Zgodi se, da je tura dolgo v bisagi načrtov, preden pride do udejanjenja in z njim primarne potešitve potepuškega gona. No, resnici na ljubo gon ni potešen, le želja, ki se je izpolnila, ne vztraja več v svojem bivanju. Pokopana je skupaj z načrtom. Hmm, sliši se morbidno. A če pogledamo z drugega zornega kota, njena smrt ni nekaj dokončnega. Na njeno mesto se povzpne potešitev v obliki ugodja, ki še dolgo vztraja  v območju spominjanja. Pravzaprav smo z realizacijo ene želje odprli prostor za vznik novih. In ker so realizacije želja naš profit v varnem območju ugodja, je najbolje, da jih čim več udejanimo. Iz tega sledi konkluzija, da več ko jih realiziramo in iztrgamo prisotnosti, bolj bomo dobičkonosni. Kmalu bomo boljši od najbolj dobičkonosnih podjetij - le denarnica ne bo zaradi njih spolnitve nič debelejša. 😂
Tako se je zgodila sobota, vsa bleščeča na prelazu Monte Croce Carnico oz. Plöckenpass, ko je bila ura še rana, saj ni kazala več kot 20 minut do sedmih, temperatura prijetna in začetek poti zložen. Za veternico, ki me razveseli vedno, ko pridem na 1357 m visoki prelaz, zavijem levo in zakoračim po poti proti rovu, ki se v 183 dolžinskih metrih dvigne za okroglih 100 metrov. V vojnih letih 1915-1917 so ga ustvarile roke premnogih, ki so bili bržčas bolj po tuji kot svoji volji udeleženci prve velike morije 20. stoletja. Hitro se dvigam skozi temačno in mokro nedrje rova, v katerega skozi izklesane odprtine vsake toliko posveti dnevna svetloba. Nekaj manj kot 20 minut po vstopu znova s polnimi pljuči zadiham lesketajoče se jutro. Nadaljujem po markirani poti, ki jo kmalu nehote zapustim in že skakljam med balvani proti vstopu v ojekleničen dostop na prvo krasotico na zahodni strani prelaza, Creto di Collinetto/Cellon oz. Frischenkofel. Med cikcakanjem naletim na dva možica in eno rdečo piko. Le kdo jo je narisal in zakaj? Je morda še kak dostop na Schulter in naprej do skalnatega vrha, kar creta pomeni? Vstop v zavarovani del dosežem po nadaljnjih 20 minutah. Skala je tako dobra, da tiho jadikujem nad usodo platk, ki bi lahko tvorile krasno smer namesto ojekleničenega poligona za trenutno precej popularno zabavo, ki sliši na ime feratiranje. Po uri in 15 je Ferrata Senza Confini za mano, pred menoj pa zeleno pobočje s sivim pridihom skal, ki vodi vse do vrha Crete di Collinette. Na njem stojim po dobrih 15-ih minutah. Pogledi na Cogliansovo skupino so dih jemajoči, nadaljevanje vznemirjujoče, saj sem v teh krajih večkrat plezala, pohajala pa zgolj enkrat, ko je pot, ki jo opisujem na tem mestu, zaradi vremena nadomestila nenačrtovana tura po dveh nižjih, zelenih grebenih. Vrh zapustim kaj hitro in že me z vetrom v laseh nese čez Cresto Verde, dolgo zeleno sedlo, ki deluje kot grebenska povezava med prejšnjo in naslednjo lepotičko. Prihajam v objem v Italiji tako popularnih težjih poti, ki so označene z rdečimi pikami in niso v oskrbi CAI. Še preden stopim v skalnato travnat svet, mi pot prekriža zvedavi svizec, a jo popiha še preden uspem škljocniti.  Odločim se za počitek, med katerim se ni in ni hotel znova pokazati, zato končno odrinem naprej. Dostop na Creto di Collino oz. Kollinspitze naj bi se gibal nekje med UIAA I in II, a mislim, da z oceno ciljajo malo previsoko, saj ga je čisto spodobno moč opraviti s palicami v rokah, pa četudi natančno slediš rdečim pikam, ki jih je v izobilju, če le opazuješ. Dobri 2 uri za tem, ko sem zapustila prvo krasotico stojim vrh druge. Pogled proti zahodu razkriva, da bo povzpeti se na tretjo in hkrati najvišjo damo v grebenu terjal več pazljivosti. Po nekaj deset višinskih metrih sestopa, pod možicem, kjer je med vojno stala manjša stavba, zavijem desno. Na steni me osupne napis, da se tukaj začenja ferata. "Kako, od kdaj, zakaj," mi roji po glavi, ko nebogljeno stojim zroč v rdečo, kovinsko tablo. Še enkrat preberem, a tudi če ne bi, slikice povedo več kot 1000 besed. Radovedno stopim mimo v skalo vklesanega bivaka in se previdno pomikam naprej po eksponirani, a sila očarljivi poti. Kmalu pridem do prvega klina in pogled naprej jih razkrije še nekaj. Jeklenice ni. "Aha," si mislim, "začeli so z deli, a prehitela sem jih. Trnuljčici še niso odvzeli šarma težje pristopne, s krhko kamnino obdarjene lepotice." Seveda ni bilo čisto tako. Na nekaterih odsekih so jeklenico že napeljali. Kot sem pozneje prebrala, so to storili že pred dvema letoma, a večina poti je še vedno brez strelovodov in jo zgolj kazijo svetleči klini, ki čakajo, da jih bodo medsebojno povezali z jekleno vrvjo. Šokantno dejstvo o bodoči ferati me je še dodatno utrdilo v prepričanju, da sem vse že obstoječe jeklenice ignorirala in kot mačka vijugala po razbitem svetu šodrčkov in majajočih skal. Po natanko eni uri, ko sem zapustila Collino, sem stala na skalnatem vrhu, pod katerim leži temačna dolinica, kar bi v prostem prevodu pomenilo Creta della Chianevate/Cjanevate oz. Kellerspitzen. Na najvišji skali me je pričakal še zadnji današnji križ. Ker je v dolini že pred pol ure odbilo dvanajsto, je bilo precej toplo, zato sem se usmerila nazaj in se na povratku povzpela še na dve grebenski glavi, med katerimi je vzhodna poimenovana Krone in je natanko 4 metre višja od naše prve dame Julijcev, Škrlatice. Še preden sem se vrnila do bivaka sem si privoščila daljši počitek z malico, potem pa jo zložno mahnila do izhodišča po poti CAI 171 in v nadaljevanju CAI 146.

S čelko skozi rov

Med balvani proti vstopu v ferato Senza Confini

Čudovita platka ...

... in še ena - čez njo proti levi

Utrinek

Se že vidi prvi križ na današnji turi, ki je zasidran na Creti di Collinetti

Vrh Colllinette

Luna kima za Creto di Collino

Dolg greben Mooskofla s Crete di Collinette

Na jugu nižji, travnat greben: Cimone di Crasulina-Monte Crostis

Cresta Verde in Creta di Collina

Majhne cvetke so povsod v Karniji, tako v travi kot med skalami

Tod navzgor

Na desni me vztrajno spremlja Mooskofel - od tod se vidita Mooskofelturm in Mittlerer

Vršni del Colline

Eiskar pod menoj, zelenorjavi Rauchkofel za njim

Strma severna stran vršne glave Colline

Moj drugi križ

Za mano palčica Collinetta s svoje 451 m višje sestre

Nekaj metrov pod možicem zavijem desno proti Creti della Cjanevate

Bivak

Tod naprej bo še zanimivo

Stopnice v nebo

Zadnji vrh je najvišji v grebenu Cjanevate in drugi najvišji v Karnijskih Alpah

Po šodrasti grapi v sredini slike

Moj zadnji današnji križ, ne pa tudi zadnji vrh

Povratek

Z vrha Krone proti V ...

... in proti Z, proti glavnemu vrhu Cjanevate

Kakšni pogledi! Cresta Verde pod mano, za njo Collinettta, rahlo v desno, na drugi strani prelaza je Pal Piccolo, za katerim je špičasta Creta di Timau s čudovitim stolpom Gamspitz. Najvišji levo za Collinetto je Polinik.

Zanimiv detajl na poti 171