Hudi konec, Kamniški vrh, Planjava, Kržišče

Leta so minula od prvega in do sedaj zadnjega obiska Kamniškega vrha. Mislim, da se je takrat zgodil čisto slučajno, najbrž po kakem dežju, ko ni bilo ugodno za plezarijo. In ker je bilo tudi včeraj deževno, se je zdelo lahkotno grebensko vandranje čisto zanimivo, še posebej ker nam je zaradi omejitev v povezavi s COVID-19 naloženo ostati v svoji regiji.

Moja pot se je začela za kamnolomom v Stahovici, kjer sem se čez Dolgi rob povzpela na Hudi konec. Greben, koder sem se vzpenjala je bil vlažen, v gozdu je dišalo po jeseni, barve so bile tople, strmina ravno zadostna, da nisem imela časa 'dumati' neumnosti. Malo pred vrhom Hudega konca so se začeli odpirati razgledi proti jugu, ki so me spremljali večino prečenja. Pri bivaku na Kamniškem vrhu sem srečala kar nekaj željnih ujeti sončne žarke. Njih število se je do Planjave le še stopnjevalo. Takoj za njenim vrhom, sem se zopet spojila s samoto. Na tem delu so me spremljale markacije vse do drugega odcepa za Kriško planino. Za puščico, ki usmeri desno, sem jih zapustila in po brezpotju nadaljevala na Kržišče. Nekaj vej ruševja je požaganih; najbrž je vzhodni grebenček zanimiv tudi lovcem. Z vrha Kržišča sem se po travah spustila proti planini Jezerca, na katere vzhodnem delu sem jo mahnila na vlako, ji nekaj časa sledila, nato pa počez navzdol do druge vlake in nato še do ene. Ko sem naslednjič stopila na vlako, sem se 'zaletela' v markacijo in po njej odvijugala do planine Osredek, ki je imela nekaj obiska. Nadaljevala sem do križa. Nekaj 10 metrov pod njim se levo prične malo vidna stezica, ki preči celotno pobočje Kamniškega vrha. Pod njim sem znova stopila na markirano pot, ji sledila v klanec, a jo kmalu zapustila in nadaljevala s prečenjem. Končno sem po stranskem rebru dosegla prečno vlako/cesto. Desno ne bo, levo tudi ne bi smelo biti, a naprej ni bilo uhojeno. Vseeno sem se odločila in 'počukala' nekaj 10 metrov v levo, kjer sem nad glavo uzrla (lovsko) kočico. A nekaj mi ni dalo miru. Prepričana sem bila, da ekskurz v levo ni v redu, saj bi po konfiguraciji morala v graben. Vrnila sem se in jo mahnila navzdol v gozd. Ups, možic. V grabnu je bilo vode več kot preveč, a sem uspela priti do vlake s suhimi nogami. Čez čas je zaraščenost popustila in vlaka se je spremenila v cesto, po kateri sem se lagodno sprehodila do izhodišča.

Kolenogriz čez Dolgi rob

Hudi konec

Greben proti Z

Bivak na Kamniškem vrhu

Proti Planjavi

Zlato-oranžne trave in Kamniški vrh v megličasti kopreni

Na Planjavi

Barve jeseni z belo kuliso

Kulisa tudi za mano

Za intermezzo

Pri tej puščici naravnost navzgor po brezpotnem svetu ...

... ki se nadaljuje po grebenčku - meni najbolj všečen del poti

Pokuk nazaj

Vrh Korena s Kržišča

Na sestopu proti planini Jezerca

Prosevajoči žarki, meglice in avra

Na planini Osredek

Takole prečno po pobočjih Planjave in Kamniškega vrha

Meglice se igrajo skrivalnice s Kržiščem

Velika planina, v ospredju stransko rebro, po katerem nadaljujem

Možic, kjer ga najmanj pričakujem

Pisano ogrinjalo je z mano vse do izhodišča