Do koder smem v času COVID-19 omejitev stegniti tačke, povsod nižina. Tiste kuclje z nekaj sto metri nadmorske višine prištevam zraven. A če je kletka majhna, se je treba zadovoljiti tudi z nižavjem.
Od doma odrinem ob uri, ko pričakujem, da bo največ soobčinarjev kósilo ali se vsaj pripravljalo na ta osrednji dnevni obrok. Ja, pa ja. 🙄 Na izhodišču v Žabji vasi pločevine, kot da sem prišla na avto sejem. Vozilce zrinem v neko začuda kar prostorno luknjo. Vodo pustim v avtu, palice tudi, da ne bi slučajno kdo pomislil, da sem iz gorate občine in kršim meje. Oba grebenčka, ki ju tvorita Zadvorski in Dobrunjski hrib sta prepredena z ulicami (potmi), kot bi se nahajala v centru mesta. Tudi obiskane niso dosti manj; no ja, na stranskih še nekako gre. Po uri in pol zaključim s 6 kilometrsko klobaso, na kateri gredo višinci skoraj v minus. 😅
 |
| Na najvišji točki Zadvorskega hriba |
 |
| Ta ravnica, je navišje, kamor lahko stopiš na Dobrunjskem hribu |
 |
| Tu in tam se še zasveti rumena jesen |
 |
| V teh dneh se zdijo KSA tako daleč |
 |
| Sv. Urh |
Komentarji
Objavite komentar