Greben nad Vavčarjem - Vršič, Rez, Vršič, Visoki kurji vrh

tura postane avantura, se sprevrže v odisejado in na koncu postane cirkus 

Parkirišče v Srednjem vrhu je ob 8 uri gostilo zgolj en avto. Skozi spokojno vas jo brez misli ubiram proti kmetiji Vavčar. Precej pred kmetijo ob cesti zagledam tablico z napisom 'Pozor, bik na paši'. V rahlem nelagodju nadaljujem in ob uzrtju začetka električnega pastirja zavijem ostro levo v strm, travnat breg. Čevlji so takoj mokri, hlačnice tudi. Precej višje ugotovim, da me zvedavo opazuje pašoča se krava, sama pa korak še malo pospešim, da se ne bi od kod prikazal še tisti z opozorilne tablice. Glasna sem kot parna lokomotiva, a ustavim se šele, ko dosežem rob gozda nad najvišjim delom pašnika. Globoko zajamem sapo, si oddahnem, ker sem jo odnesla brez bližnjega srečanja, in kmalu dospem na 1212 m visok Vršič. Jutranje sonce mi bode v oči in zaslepljuje poglede naprej po grebenu, a nič ne de. Kar je videti, deluje privlačno in divje. V nebo kipeča Martuljkova skupina onstran Zgornjesavske doline in gore proti Z Julijcem so zaradi visoke relativne vlažnosti v mrču. Škoda, a tudi take so privlačne in še bolj skrivnostne. Obzorje proti severu zamejujejo Kopica, Srednji in Lepi vrh. Grem po rezi, da stopim na prav vsako izboklino, četudi bi jih bilo lažje obhoditi. Dolgo nisem šla na turo, zato me razganja; precej otročje, a kaj naj - zabavam se in to šteje. Kmalu okusim tudi prve slasti ruševja - ni mi odveč, saj je tepež, v katerem vedno zmaguje, ničen v primerjavi s pomočjo vej, ki jih radodarno ponudi v takšnih in drugačnih zagatah. 🙂 S predvrha Rezi jo jadrno uberem na zašiljen vrh. Blizu prepadne stene se vzpenjam, a vseeno zadosti daleč, da se malo pozibam na kakem grmu ruševja. Sestopim na nasprotno stran in skozi vrata me ponese naprej. To je svet podrtih grap, zajed, žlebov, skrotja, a v njem je najti čarobne prehode. Na prav vsako grebensko glavo se povzpnem z ene strani gor in na drugo dol (pazi, ena je prekrita z ruševjem, pod njo je vertikala), na koncu pa se znajdem na temenu 1497 m visokega Vršiča. Občudujem skalnato-ruševnato nadaljevanje in ugotavljam, kje bi lahko bili ugodni prehodi - prehitro… Neki vragec se prikrade in me nehote zavede na stezico, ki povede mimo jeklenice v levo in se oddalji grebenu. Takoj zastrižem z ušesi, a vragec je močnejši: “Če si do tod tako zvesto sledila rezi, ne bo zlomk, če greš oboli enega puklja in nato nazaj nanjo.” Hja, očitno je vragec pravi Don Juan, saj se začnem zložno spuščati. Začne me grabiti nejevolja, ki iz minute v minuto in z vsakim izgubljenim višinskim metrom raste, in ko imam tega ‘kratkega obvoza okoli puklja ali dveh’ čez glavo, se tura začne spreminjati v avanturo.

Na okoli 1570 m se ustavim, žalostno pogledam skozi drevje proti ruševju in vem, da me čaka tromestno število višincev opičjega pozibavanja. 😬 Ruševje je na severnem pobočju precej višje kot na grebenu, tudi mokro je in spolzko. V začetku je pozibavanje, prekopicevanje, plazenje in plezanje pod, med in po njem zabavno, a končno se vsa moja dobrovoljnost sprevrže v njeno nasprotje. Ko naletim na snežni jezik, od sreče kar poskočim, a veselje je kratkega veka in se konča kje drugje kot v ruševju. Približno uro pozneje znova prezadovoljna stojim na grebenu. Avantura je za mano, Visoki kurji vrh pred menoj - to je življenje! 😊 Prvi počitek po 4-ih urah in 15 min. Prislonim zadnjo plat, povlečem pijačo iz nahrbtnika, ko zadoni. Saj ni res, pa je - grmi! Z lahkim srcem še malo posedim, saj naj bi bila v nadaljevanju po grebenu proti Belci steza. Res je, lepa, široka, ruševje na sveže obžagano. “Kot bi trenil, bom v dolini,” si mislim, medtem ko na desni ošvrknem stezičko, in veselo drvim naprej. Kmalu pot spremeni naravo in znova sem sredi smolnate nadloge. Pogledam naokoli in se zavem, da stojim na napačnem stranskem grebenu, saj nisem pravočano zavila. 🙄 Najraje bi nadaljevala v isti smeri. Vreme ne deluje zelo neugodno, a kaj, ko ne vem, če bom lahko prišla po dolini do Belce. Markirana pot skoznjo je zaprta, sama pa sem se odpravila na horuk in nisem preverjala, kaj in kako je s stanjem. Zmaga zdrava pamet, da je bolje kar takoj malo nazaj, kot zaradi onemogočenega prehoda znova navzgor po celem grebenu. Začenja se odisejada… 

Do prej ošvrknjenega odcepa se sicer hitro vrnem, nekaj časa sledim poti, a jo kar na lepem izgubim. Malo levo, malo desno in nekako sem znova na njej. A kaj ko se vragec znova prikrade in me namesto na levo potegne po rebri v desno. Sledim nečemu, kar je, ali si domišljam, da je, pot, nato stečinam in svojemu nosu ter spet nečemu, kar nekaj je ali pa tudi ni, dokler ne ugledam požaganih dreves, ki kot nižji in višji štori dajejo vtis prav posebnih možicev. Sledim jim in potka je vedno bolj vidna. Seveda tudi v nadaljevanju večkrat izgine, a se vsakič znova pojavi in tako dosežem potok, ki se spušča proti dolini med Fajferco na eni strani in Vretovim vrhom na drugi. Poskusim po njegovi strugi, dvakrat poplezam navzdol, a kmalu zadenem ob slapič. Ker mi ni do soteskanja, se vrnem in na drugi strani nadaljujem po kar dobro sledljivi stezici. Odisejada pričenja postajati zabavna. Vodi me po pobočju, nad katerim uziram predhodno prehojen greben. Slednjič se stezica spremeni v vlako in kmalu celo v gozdno cesto, ki me privede vse do tablice ‘Pozor, bik na paši’. To ni jutranja tablica, ampak druga, ki se nahaja na nasprotni strani kmetije. V hipu me prešine, da imam težavo. Bika morda ne bo, kaj pa psi, na katere so me opozorili? Teren ni ugoden, da bi zavila navzdol ali navzgor, zato zaskrbljeno nadaljujem vse do začetka pašnika, kjer ugledam dolgo jeklenico, na kateri naj bi bili pripeti vsaj dve grozni zverini. Kaj sedaj? Nazaj ne grem za nič na svetu, naprej ne upam. Hja, enkrat v življenju si vzamem pravico, da uprizorim cirkus. 

Na ves glas zakričim: “Dober dan.” Tišina. Naredim še nekaj korakov in že znova pozdravljam mnogo decibelov preglasno. Znova nič. Hodim že z rahlo tresočimi nogami in se derem kot jesihar (tako bi rekla moja muti): “Doooober dan…” Končno odgovor - nič kaj dobrosrčen in mil, pač pa grozeč, kot se je zverinicama najbrž zdelo moje cirkusantstvo. Kljub strahu vztrajam v kričečem dober-dančkanju in približevanju lesi. Kakšno olajšanje, ko zagledam gospoda, ki se mu še vedno preveč glasno opravičim za dretje, in razburjeno vprašam, kod bi smela nadaljevati proti vasi, češ, da me je strah psov in jim ne bi rada prišla na doseg čeljusti; prvo čisto ne drži, saj sem imela eno tako veliko zverinico, drugo pač. Gospod me precej neobremenjeno povabi, naj stopim skozi dvorišče in po cesti naprej proti vasi. Ko sem znova izven dosega lajajočih čeljusti in že uziram strehe hiš na jutranjem izhodišču, pomislim, da sem izvedla ne le cirkus, temveč pravo šlamastiko - ob prvi priliki se moram oddolžiti z zavitkom kave in čokolatini. 

Kljub vsem dogodivščinam ali pa ravno zaradi njih, se takemu dnevu reče zadetek v polno. 😁 

Grebenu naproti

Nenavadno, črta na skali, čeprav sem na brzpotju

Pogled nazaj na edinega mini možička, ki ga boste našli - moja stvaritev, čeravno je bolj okras, kot koristno znamenje, saj preprosto sledimo grebenu

Začetni del grebena, za njim Zgornjesavska dolina s skupino Jalovca in Mangrta

Špik z druščino

Rez

Predvrh Rezi

Tam spodaj sem bila, sedaj pa naprej

Martuljške gore

Nadaljevanje grebena

Prehod med stenico in zobom

Prehod z druge strani

Ko stojiš na koncu ruševja, čutiš praznino pod seboj, četudi je ne vidiš

Visoki kurji vrh se še skriva

Izjemen svet skrotja in ruševja

Divjina

Ko si enkrat tu, si zgrešil grebensko nadaljevanje

Ruševje - zeleno, ki te ljubim zeleno

Tudi kak snežni jezik se najde in olajša povratek na greben

Pogled nazaj ...

... in naprej

Visoki kurji vrh z vpisno skrinjico

Mojstrovica

Tod navzdol, a samo en čas, nato desno na sosednji grebenček

Tik preden je treba zaviti na stezičko v desno

Ups, takšen je pogled nazaj, ko si že predaleč

Visoko požagana debla - svojevrstni možici

Rajska osvežitev

Naprej dobro sledljiva stezica, ki preči celotno pobočje pod predhodno prehojenim grebenom

Čez nanose peska

Krmišče