Po dolgem času se znova snideva, kje drugje kot na turi. Zmenjeno je bilo, da greva na eno krajšo, nezahtevno, a zanimivo. Suho ruševje je krnica, ljubka v vseh letnih časih in barvah. Prav poseben čar jo je obiskati v pozni pomladi, ko tu in tam še vedno leži v soncu lesketajoča snežna zaplata, a jo obenem že krasijo dehteče blazine drobnega cvetja. Tudi to pomlad, ki se je pred nekaj dnevi astronomsko prevesila v poletje, ni nič drugače. Fenološko na tej nadmorski višini še vedno vztraja - trave zelenijo, drevje je začelo brsteti in rože vseh barv razkazujejo svoje magične cvetove. Sredi krnice se odcepiva levo čez melišče in nadaljujeva čez Malo glavo na Vrtačo. Ob cepinu z jekleno vrvjo, ki stoji na vrhu, poseda množica. Prišli so z druge strani, kamor sva po nekaj škljocih začela sestopati. Med sestopom sva si vzela nekaj časa za počitek in nato nadaljevala do izhodišča.
 |
| Begunjščica s svojimi peski |
 |
| Suho ruševje |
 |
| Pisani svet rož ... |
 |
| ... in sivina skal |
 |
| Le naprej |
 |
| Zelenjak in Palec |
 |
| Oblegani vrh Vrtače |
 |
| Po jezeru bliz' Triglava bržčas čolnič plava, a od tod ga še sokol ne bi uzrl :D |
Komentarji
Objavite komentar