Krniške skale / Gartnerkofel

Že med vikendom je napoved obetala precek sončno sredo in še lepši četrtek, zato sem brez pomislekov dahnila, da želim četrti dan v tednu izkoristiti kot enega od preostalih dveh dni dopusta, ki sta mi v tem letu še na voljo. Že v sredo zvečer sem odbrzela v Kranj, od tam pa naslednje jutro v družbi Mokrinam naproti. Na prelazu, kjer je državna meja med Italijo, iz katere sva se pripeljali, in Avstrijo, v katero sva vstopili, sva zavili desno po ozki asfaltni cestici proti gostišču Plattner. Znak o prepovedi vožnje sem namenoma spregledala, saj sem poleti videla množico avtomobilov na gostilniškem parkirišču. Tokrat ni bilo prav nobenega in tudi gostišče je bilo zaprto. "Nič hudega," sem si mislila ter glasno pristavila, "vsaj gneče ne bo," in že sva korakali, sama s smučmi na nahrbtniku ter smučarskimi čevlji in vsem ostalim bagažem v njem, medtem ko je sopohodnica poskočno stopala z nečim 'ultra light' na hrbtu. V nekaj korakih sva dospeli do Vočiške planine/Watschiger Alm in jo ubrali naprej proti Skovškim vratcem/Kühweger Törl. Pred njimi sva zavili desno, proti JV, do zgornje postaje še neobratujoče žičnice pod Gartnerkoflom, kjer sva si privoščili kratek počitek na s soncem obsijani klopci. Sama sem jo mahnila naprej in čez pol ure stala ob zanimivo oblikovanem križu vrh Gartnerkofla. Nekajkrat sem škljocnila za spomin, si nataknila skoraj vse, kar sem pritovorila na hrbtu in že sem uživala v vijuganju po zasneženi strmini. Vršna flanka je sicer trpela zaradi rahlega pomanjkanja snega, a je šlo brez škrtanja. Najboljše vijuganje je sledilo v srednjem delu (malo pod zgornjo postajo žičnice), kjer je bilo okoli 10 cm puhca na trdo podlago. Nižje putrček, kjer sem ujela sestopajočo souživačico. Do avta ni bilo več daleč, ravno prav, da sva izmenjali nekaj besed o prijetno izkoriščenem dnevu.