Nad Šitom glava in Mala Mojstrovka

kratko & sladko 

Od doma sem šla v oblačnem, v Radovljici je že rahlo rosilo in ko se je avto vzpenjal po vršiški cesti, je bilo vse bolj megleno. Sredi gostih, mikroskopsko majhnih kapljic sem ustavila jeklenega konjička, ki je prvič zakašljal po premnogih uspešno prevoženih kilometrih. Spod pokrova se je nemarno kadilo in slišalo se je nič kaj prijetno brbotanje. Kot da ne bi ničesar videla in slišala, sem vrata, kar se je dalo hitro, zaklenila in odmaširala navkreber; kaj pa naj bi naredila?
Prvič sem se za hip ustavila po nekaj 10 pridobljenih višinskih metrih, ko se je pokazala modrina neba in je sonce obarvalo še zadnje zlatorumene macesnove iglice. V nadaljevanju sem s poti proti Grebencu kmalu zavila na spodnjo pot proti Šitni glavi in kot bi trenil sem se iz hrupnega vršiškega živ-žava pogreznila v neskončen mir.
Pot je bila kopna, a mastna vse dokler se nisem priključila zgornji poti, kjer je trave zamenjal meliščnat svet, ki me je pripeljal do 2087 m visokega vrha. 'Vleklo kot za stavo', za kar sem se kar hitro napotila proti Mali Mojstrovki. Malo pred priključkom izstopa Hanzove se je pričel na položnejših predelih sneg, ki se mu je dalo na bolj strmih izogniti po kar suhi skali. Na vrhu presenečeno nisem ugledala nikogar. Sestopila sem po Grebencu in čez škrbino po normalki.

Snega na poti ni veliko, a zadosti, da sili v nizke čevlje. Dereze niso bile potrebne, a če bi temperature padle, bi bile zelo koristne.

Zlati macesen na spodnji poti na Šitno glavo

Megleno morje je ostalo pod menoj

Mala Mojstrovka

Greben Robičja s Šitne glave, zadaj Špikova in Škrlatičina skupina

Nad Šitom glava in Robičje

Ko misliš, da ne bo nikogar, se pokažeta dva možica ;)

Big wall nad Tamarjem z Jalovcem, Kotovo špico, V Koncu špico in Mangrtom...

Razbesnelo morje se zaletava v severna pobočja Robičja, Kumlehov... 

Možic s srcem; kudi kamni čutijo, mar ne?

Škrbina v Grebencu