Greben Osorščice

torek, junij 18, 2019

Greben Osorščice - Lošinj

Peski - Veli križ - Kalčič - Osorščica - Televrina - Kalek - Križica - Križ

Sedim za službeno mizo, kar pomeni, da bi morala delati, ne pa, tako kot že večkrat v dneh po povratku z Lošinja, premlevati gromozanske pajke. Hudimana, kar ne gredo z zavednega, prisotni so kot zrak, kot sonce in oblaki, kot izpuh drdrajočih avtomobilov in svež poletni vetrc, ki ti v hribih prebudi duha.

Bilo je torej v torek zjutraj, ko sem začela s pred časom začrtanim prečenjem od Čunskega do Osorja oz. z juga na sever po grebenu Osorščice. Obetavni začetek se je kaj hitro spremenil v mučno prebijanje mimo, pod in skozi mreže ogromnih, sicer nestrupenih križevcev. Njih močne in kot gumitvist elastične niti so bile speljane čez pot od višine gležnjev pa vse do kakšnih 7-ih metrov nad tlemi. Ko sem se zapletla v prvo lepljivo ne-bodi-je-treba, sem oči potisnila na peclje in začela s palicami mahati pred seboj ter bolj ali manj uspešno, a ne tudi najbolj pajkom prijazno, trgati mreže in jih skupaj z njihovimi stvaritelji odlagati na visokem brinju in drugem zelenju ob poti. Po uri in več temu zamudnemu in kar srhljivemu opravilu še vedno ni bilo videti konca, zato so se mi v zavest pritihotapile neželene misli, da bi jo ucvrla nazaj in pustila greben pajkom, pozimi pa bi se prav potiho vrnila in jih skrite po luknjah presenetila ter ga opravila brez njihove vednosti in nadležnosti. Le kaj dodati k tovrstnemu premišljevanju, razen da sem se bržčas v določenem trenutku življenja preveč ukvarjala s Tolkienovim Hobitom in se mi je dogodek iz čarobnega Mrkolesja, kjer velikanski pajki povijejo škrate v svoje mreže, ugnezdil nekje globoko v nezavednem, sedaj pa občasno poškili na plano in buri duhove ob urah, ko bi se moral še posebej potuhniti. Zgolj zaradi srh vzbujajočega občutka, da bom morala nazaj mimo že videnih pajkov, sem nadaljevala in premagovala bolj strah kot pajke, ki so se mi sigurno zdeli večji kot so v resnici bili. Prispevši na grebenske skale, sem z olajšanjem zavzdihnila, saj sem se vsaj za nekaj časa otresla zaraščeno pajkaste poti. Precej bolj navdušeno sem jo mahala naprej, dokler se ni pokrajina vnovič spremenila in so postali pajki znova glavna preokupacija vse do trenutka, ko sem sredi črnikinega gaja uzrla jezerce, pravzaprav mlakužo veliko kot večji kal in pomislila, da mora biti idealno pojilo za divje živali. Hmm, bodimo iskreni, gamsi in svizci mi niso padli na pamet, misli so se ustavile pri konkretni živali, divji svinji. In glej ga zlomka, po nekaj minutah v moji bližini zakruli. Ozrem se okoli iščoč najdebelejše drevo, a k sreči se začno koraki krulečega bitja hitro oddaljevati. Kratko in glasno zabentim, potolčem s palicami in urno zdrvim v nasprotno smer. Nato še nekaj časa telovadim med pajki, dokler me ne odreši stičišče poti, kjer se grebenski poti priključi tista iz Nerezin. Najbrž je precej bolj obljudena, saj je bilo členonožce povečini opaziti le še visoko nad glavo, kjer so v svojih razprostrtih mrežah čakali na slasten plen. Z olajšanjem sem prišla do cerkvice sv. Nikolaja, se razgledala po nje notranjosti in zajela s pogledom tudi vse tisto v kotu 360°, kar mi je bilo v rahlo mrčastem vremenu dano: otoki, celina, razčlenjena lošinjska obala, morje v barvah Van Goghove Morske krajine v bližini Les Saintes-Maries-de-la-Mer. Božansko. Mistika barvnih odtenkov me je ob vedno bolj širnih pogledih spremljala do najvišje točke otoka, Televrina, in naprej proti severu do Planinske koče svetega Gaudenta. Tu se je moja pot obrnila proti zahodu in se spustila do Osorja, naselja, ki so ga zaradi pred neurji zaščitene ožine ustanovili že Iliri na glavni plovni poti po Kvarnerskem zalivu. Hkrati je bila to tudi najstarejša znana evropska pomorsko-kopenska tranzitna pot od Egejskega do Baltskega morja, imenovana Jantarna pot. Danes središče mesteca, v katerem je moč uzreti številne sledi Rimskega imperija (v rimskem času so otoka Cres in Lošinj razdvojili in z izgradnjo kanala omogočili ladjam hitrejšo in varnejšo plovbo), krasijo glasbi posvečeni kipi najbolj znanih hrvaških kiparjev: Ivana Meštrovića, Franka Kršinića, Vanje Radauša, Ivana Rosandića, Belizarja Bahorića, in Marije Ujević.

Prečenje otoškega grebena se je tako zaključilo z drobtinicami umetnosti.