Krsteniški Stog, Jezerski Stog, Eva, Prevalski Stog, Škednjovec, Vrh Hribaric, Vršaki

sobota, junij 29, 2019

Krsteniški Stog, Jezerski Stog, Eva, Prevalski Stog, Škednjovec, Vrh Hribaric, Vršaki

Vrhovi ustvarjeni po ideji senene kopice

Odprem vrata in hkrati skeptično pogledam na armaturno ploščo. Prejšnji teden je na Vršiču kar puhalo izpod havbe in nisem bila čisto prepričana, da bo prižgana klima ohranila temperaturo motorja na zadovoljivi ravni. A jo je in tako se natanko 2 minuti čez pol šesto s parkirišča nad planino Blato z urnimi koraki podam proti planini Krstenica, kjer se po zelo mokrih travah povzpem do južnega grebena Krsteniškega Stoga. Noge so v hipu mokre in v čevljih že kar čofota. Pri velikem možicu pod steno skrenem desno in se povzpnem na prvo od treh in hkrati najnižjo seneno kopico. Bližnji in daljnji razgledi so enkratni, a mene najbolj priteguje sosednja, več kot 2000 m visoka kopica Jezerskega Stoga. Začnem se spuščati po grebenu proti sedlu med Stogoma, ko mi pred nogami tako urno zavijuga gad, da ne uspem niti odskočiti, in že se izgubi v nizkem rastju, mene pa še za odtenek bolj urno ponese v naročje Jezerskega Stoga. Do njegovega travnato kamnitega temena se povzpnem po stezici in nato grapi na jugozahodni strani hriba, ki so jo v veliki meri utrli plezalci sestopajoč po preplezanih smereh v vzhodni steni. Na vrhu si vzamemem čas in iščem najbolj optimalen prehod na Evo po stebru, kar mi je glede na zapise, ki so mi prišli pod roke, še kar uspelo. V spodnjem delu poplezam, srednji del je tečen zaradi strmih trav, v katerih tičijo bolj ali manj dobro zasidrani kamni, zgornji del odplezam malo bolj levo od opisov. Tu je skala solidna in brez spoprijemanja z rušjem pridem na vrh stolpa, nato pa med nekaj nizkimi grmi borovcev stopim na vrh. Adamu pomaham v pozdrav in se po nebeško cvetočih tratah sprehodim na Prevalski Stog. Na sedlu med njim in Škednjovcem si privoščim hidracijo in posedanje s pogledom na debeluharja, ki je v načrtu kot zadnji hrib na tokratni turi. Ker so pričakovanja eno, izvedbe pa nekaj drugega, se mi Debeli vrh tokrat izmuzne, a do spoznanja, da me ta dan njegov severni greben ne bo gostoljubno sprejel, me je čakalo še nekaj vzponov in spustov. Najprej po vzhodnem grebenu Škednjovca navzgor. Nekajkrat primem za skalo, predvsem tam, kjer se jih večina povzpne po žlebu. Tako vse štiri okončine uporabim najprej po ploščah na njegovi levi, nato ga prestopim in nadaljujem po tistih na desni. So kar kompaktne in precej položne. Zadnji del grebenskega pristopa je skrotast, a manj kot sestop po zahodnem grebenu, ki pa podarja izjemno vabljive razglede na greben Koštrunovec-Mišeljski Konec. Nadaljujem do Vrha Hribaric in naprej v, kolikor je mogoče, ravni liniji proti Vzhodnemu Vršaku. Z njega še naprej po grebenu do Srednjega Vršaka, Vrha nad Koritami in končno do Južnega, kjer po videnem ocenim, da morda po skalnato buhtljastem svetu ne bo šlo, a poskusiti priti do sedelca pod severnim grebenom Debelega vrha, od koder se je zagotovo moč povzpeti na njegovo najvišjo točko, velja. Luknjičast kraški svet tu pokaže vse svoje draži in precej svojih pasti. Na trenutke ti dovoli, da skačeš s skale na skalo, večkrat moraš previdno mimo jam oz. brezen in naposled preseneti z zelo strmimi šodri, po katerih bi se bilo treba spustiti v konto. Ker sem brez vrvi, raje obrnem. Na hitro premislim in se odločim vrniti na izhodišče po dolini Za Kopico. Niti za trenutek mi ni bilo žal. Z Velikih Vrat se je bilo možno po nekaj snežiščih odlično dričati, nato pa lep kos poti uživati v pisani paleti drobnih gorskih cvetlic. Na planini Dedno polje izmenjam nekaj besed s šoštanjskim pastirjem, ki Bohinjcem že nekaj let pase govedo in drobnico, ter se mimo Planine pri Jezeru vrnem do avta.

Krasen dan in zanimiva tura sta za mano, pred mano pa šokantno spoznanje, da avto ob obratu ključa noče niti kihniti, in treba je poklicati vlečno službo.

Vse v dnevu pač ne more biti idealno. 😉