Monte Siera

sreda, avgust 28, 2019

Monte Siera

okus po še

250 km od doma do izhodišča se sliši veliko, a vsak posebej in vsi skupaj so minili prav hitro in 3/4 na osmo sva stopila z majhnega peščenega parkirišča čez mostiček in se podala na poznopoletno (avan)turo. Dobro uro pozneje sva po slikoviti poti dosegla prelaz Siera, kjer sva markacije zapustila in se za planšarijo podala proti krnici, ki jo na južnem in vzhodnem delu obroblja greben Piccole Siere ter na severu ostenje Monte Siere. Na slednjo so naju v nadaljevanju vodili pri Italijanih pogosti bolli rossi, ki označujejo normalne pristope na običajno težje dostopne vrhove. Vzpenjala sva se med drevjem, ki je postopoma prehajalo v ruševje, in dobrih 20 minut nad pašno planino zagledala puščico, ki je usmerjala v levo, na lažji, a še vedno ne čisto sprehajalen dostop na Monte Siero, saj je ocenjen z UIAA II. Nadaljevala sva naravnost skoraj do zatrepa krnice. Tam sva se usmerila proti velikemu, od vlage temno sivo obarvanemu odlomu, z vrha katerega je kapljalo. Vseeno sva z lahkoto našla ustrezni mesti, si nadela vsak svoj pas ter na glavo poveznila čelado. Kmalu sva prišla do prvega začinjenega mesta, nato še do naslednjih, a vrvi nisva potrebovala. Slednjič sva ugledala škrbino in poplezavajočih drobtinic je bilo konec. Zavila sva levo ter po manjših ploščah in skrotastem ter izpostavljenem svetu prispela na vrh, ki nosi pezo kar dveh križev. Ker se tistega s samega vrha v Sappadi ne vidi, so pomaknili drugega malce nižje in v smer pod goro počivajočega kraja. Razgledi 😍so bili fenomenalni, mraz 🥶 prav tako. Zaradi moje pomehkuženosti, sva si sicer Karnijske in Dolomitske lepotce ogledala, kolikor je dopuščalo rahlo oblačno in z vlago zasičeno ozračje, nato pa sva začela sestopati proti zahodu. Ta pristop/sestop je bolj skrotast, a ima tudi nekaj poplezavajočih posladkov. Eden njih je malce bolj zahteven in B.T. se je čezenj spustil ob vrvi. Nato je štrik romal nazaj v rukzak in ko naju je sistem grap privedel do smreke in kamna, na katerem sva zjutraj videla odcep za najlažji pristop na vrh, so palice zasedle svoje običajno mesto. Korak se je pospešil, še posebno, ko sva bila na travah pašne planine, kjer sva po bližnjici obšla mirno pasoče se krave in se nekaj nižje priključila markirani poti, ki naju je po jutranjih stopinjah vodila vse do izhodišča.

Sappada in gore nad njo z Monte Siere

Na levi kota 2068 m, takoj za njo Vette Nere, nato Torri di Cuestamus. Med njimi in Cimo di Riobianco, za katero komaj vidno kuka Creton de Culzei, je Forca alta di Culzei. Desno sta še Creton dell' Arco in Torre alta dell' Arco.

Casera Siera

Že visoko v krnici s katere je dostop na Piccolo Siero in Monte Siero

Nekdo si je uredil bivak

Puščica v smeri na večjo od sester Sier

Poplezavajoče

Simpatični cirokumulusi nad sivino skal

Bo naravni možic zdrsnil?

Zopet bolj pohodno

Znova v skal'ce

Iz oči v oči s Piccolo Siero

Kamnita reka

S škrbine levo navzgor

Monte Lastroni in Monte Chiadin v prvem planu; med njima zadaj so Monte Peralba, Pic in Monte Chiadenis, Crette Cacciatori, Monte Avanza; v zadnjem planu mejni greben z Avstrijo