Na Brano čez Kaptana

nedelja, avgust 18, 2019

Na Brano čez Kaptana

Zvonjenje me vrže iz postelje in že sem pri oknu zroč v nebo, ali se kljub lepi napovedi podijo oblaki ali morda celo dežuje, kar se mi je primerilo pred dnevi? A noč je lepa, nič ne moti spokojnosti svetlikajočih zvezd. Med zajtrkom razmišljam o starosti mojega zvestega avtomobila, s katerim se bova družila še kakšen mesec. Vsa dolga leta me je varno vozil do bližnjih in daljnih izhodišč, v službo in na počitnice. Nikoli se ni pritoževal in samo dvakrat se je uprl. Zadnjikrat nedavno, ko sem se hotela vrniti s planine Blato. Nič resnega ni bilo, zgolj prazen akumulator. Mehanik ga je že naslednji dan zamenjal in znova me veselo vozi. Kljub najinemu medsebojnemu zaupanju me gloda zoprn črviček, da je tokratna tura ne le dolga, ampak da je predvsem izhodišče znova daleč in bo avto v enem dnevu moral premagati nič manj kot 400 km. Saj se ne sliši kaj posebnega, a po 14 letih … Zlezem nazaj v posteljo in začnem premlevati o nadomestni turi. Ni težko izbrati eno kratko - sladko. Čez Kaptana na Brano imam že nekaj časa v malhi željá, a se mi enkrat ni dalo, drugič je bilo slabo vreme, naslednjič zopet in tako se izvedba ni in ni zgodila. Z ad hoc zamislijo sem zadovoljna, še bolj zato, ker sem pred kratkim prebrala, da je cesta na Jermanco v dobrem stanju, in za dobro uro znova zatisnem oči. Ko v drugo zazvoni, sem v hipu oblečena in na poti. Na izhodišču je kar nekaj avtov, a z lahkoto najdem mesto, kot tudi vsi tisti, ki se pripeljejo še preden ključ pospravim v nahrbtnik in jo uberem po prečni poti proti V Klinu. Tu je vse tako domače, da čutim bližino, varnost. Čeravno nisem tod stopala že dve leti, so drevesa kot bližnjiki, ki se sklanjajo in me varujejo pred toplimi poletnimi žarki. Po zložni uverturi se pot bolj strmo vzpenja proti Pastircem. Še preden jih dosežem, jo zapustim in čez melnat svet skrenem levo proti vstopu v Bosovo grapo. Namesto, da bi se v tista dva skoka, preden jo zapustiš, usmerila po najlažji varianti, se v prvega zapodim nekje na sredini oziroma tam, kjer skala deluje najbolj kompaktna. Kmalu sem precej nad tlemi in pred navpičnim delom, za kar se v mislih oštevam. Takšnih neumnosti mi brez štrika pač ni treba zganjati. V naslednjem skokcu izvedem podobno neumnost, zadnjo pa že precej blizu vrha Kaptana, ko jo mahnem naravnost čez zadnji skalni rogelj, ki naj bi bil po vodniku ocenjen z UIAA III in za nameček s krušljivo skalo. No ja, krušljivo ni, morda zato, ker zaplezam v eno lepo, kratko, gladko ploščo. V samoopravičilo naj zapišem, da je bila tako kratka, da bi ji bolj pritikal naziv ploščica. A lepo po vrsti. Za tistim drugim skokcem v grapi se usmerim rahlo levo in prej kot bi pričakovala stojim na škrbini/sedelcu od koder vidna stezica pelje ostro desno in ob nekaj grmih rušja pod prve grebenske skal’ce. Poplezavanje je užitkarsko, lahko in lahkotno. Tu in tam je izpostavljeno, zato grife raje preverim preden jim zaupam vso svojo težo. Saj ne, da skala ni solidna, a s smermi v Karnijcih ali Dabarskih kukih se ne more primerjati. Ob pogledih, ki se največkrat ustavijo na grebenu med Mokrico in Kalško goro, se po 3/4 ure znajdem med ruševjem. Skozenj je speljana obžagana in dobro uhojena stezica do vrha Kaptana, s katerega sestop pripelje v škrbino Za Butaro, kjer poplezavanju dokončno rečem: “Adieu! C'était sympa.” Od tod po skrotju do slemena Brane ter po travah in skrotju do vrha, ob čemer s pogledom zaobjamem vse najvišje vršace Grintovcev. Ko mi tudi zadnji grebenski izrastek ne preprečuje pogleda na križ vrh Brane, na široko razprem oči - najbrž enako na široko odprem tudi usta. Gneča je nepopisna. Iz prijazne tihote padem v nemirnost množice. Nahrbtnik mi kar spolzi z ramen, sedem na od sonca ogreto skalo in si privoščim dolgo lenarjenje preden se bom spojila z valom živahnih pogovorov, ki me bodo prav gotovo spremljali od vrha do koče na Kamniškem sedlu in pri nadaljnjem sestopu.