Popoldanski Goli vrh

nedelja, avgust 11, 2019

Popoldanski Goli vrh

Oblačno nedeljsko jutro ni bilo obetavno. Vremenarji so v napovedi sicer zagotovili, da bo popoldne posijalo sonce, a tolikokrat so se že zmotili, da jim pretirano ne zaupam, zato sem se dvakrat obrnila okoli osi, znova zaprla oči in odsanjala še nekaj kitic.

Ko sem se vnovič zbudila, je bil svet še vedno turoben, zato sem preostanek dopoldneva nenehno klikala refresh na ARSO-vi vremenski napovedi in upala, da se bo zaradi moje vztrajnosti kakšen žarek le prikazal. Positive thinking mi je puhtel iz glave, skoraj videli so se parni oblački pozitivne naravnanosti, a velikih, trmastih oblakov na nebu niso mogli pregnati. Navkljub temu se moj thinking, s kakršnim-si-že-bodi pridevnikom, ni dal ugnati in po kosilu, s katerim me je pogostila muti, se je po bližnji okolici razlila rumena svetloba. Ker s prenapolnjenim trebuhom kaj resnega ni uganjati, sem predlagala ležeren potep nad Jezerskim.

Vsako leto nekajkrat povabim muti na potep, včasih ga izvedeva skupaj, največkrat pa začetni, lažji del, prehodiva družno, nakar se vsaka zabava po svoje in popoldne ali zvečer je muti tako prijazna, da me ob zaključku ture pobere tudi do nekaj 10 kilometrov stran od jutranjega izhodišča.

Odpeljali sva se do Ravenske Kočne in jo strumno mahnili na Goli vrh. Vsakič, ko je zavzdihnila, da je pot prestrma, sem jo pomirila z besedami: "Hitreje boš hodila, prej bo konec strmine." 😆 Moje vzpodbujanje se je neslavno končalo na Jenkovi planini, ko se je ustavila in sploh ni hotela ničesar slišati, videti pa tudi ne kaj drugega kot maline, ki jih je urno nosila k ustom. Ko že res nisem vedela, kako jo prepričati, da nisva prišli malicat, ampak vadit leva, desna, ena, dva, sem ji rekla, da jo bo v gošči ugriznila kača. Ni se dala. Vztrajno je malicala, dokler se naposled iz samo njej znanega vzroka ni odločila nadaljevati.

Kljub vročemu dnevu, je bilo znosno, saj razen na planini, pot ves čas vodi skozi gozd. Ker sva vrh dosegli v časovnici zapisani na tablicah, je bila prezadovoljna, še bolj, ko je zajela sapo in se razgledala po vršacih. Pogledi na Matkovo kopo, Mrzlo goro, Rinke, Skuto, mami neljub, a zato toliko večkrat ubeseden, Dolgi hrbet, na katerem je v svojih mlajših letih menda nekaj kratkih trenutkov štrajkala in zaradi izpostavljenosti ni hotela nadaljevala, ter seveda na najvišja mogočneža Kamniških in Savinjskih Alp so bili kot vedno neponovljivi. Vrtela se je kot vrtavka in navdušeno razlagala, da je bil tale podvig res super. Po nekaj dolgih uživaških minutah sva se v predvečernem soncu odpravili do izhodišča po poti vzpona in dan zaključili s sladoledom v Kranju.