Dež že lep čas trka na vrata in ko nepričakovano na spletni vremenski napovedi zagledam sončke v dobršnem delu dneva, vem, da je čas za divjega petelina, ki ga je G.U. pred kratkim videl na potepu pod Lastovcem. V meglenem jutru se z Ravnega polja* napotim po beli cesti proti lovski koči, nad katero ujamem dobro vidno stezico, ki vodi mimo travnato skalnatih pomolov, s katerih mora biti v soncu krasen pogled proti Veliki planini, Rzeniku, Konju, Lučki kopi in Vršičem. A ker se vremena to jutro niso zjasnila in sončki iz napovedi še vedno dremljejo nekje na medmrežju, lahko zrem le v belosive meglene zavese, stopam po mokrem gozdu in si želim, da čim hitreje pridem do razpotja, kjer bom zavila levo. Med hojo prisluškujem glasovom gozda, a petelina ne slišim in tudi ugledam ga ne. Nemara so se dremajoči sončki zamerili tudi od ljubezni razvnetemu ptiču in neopazen kuha mulo na kaki pozibavajoči macesnovi veji.
Končno dospem na malce izpostavljen a tudi izjemno slikovit del poti pod zahodnimi stenami Lastovca. Noge so vlažne vsled mokrih trav, a kaj bi marala za tako postranske malenkosti, ko je za mano majcen delček prehojenega in pred mano prostranstvo gorskega krasa ter za mano pričakovanja in pred mano doživetja. Vsak korak je vstop v trenutek velike čarovnije narave, ki skozi megle še skrivnostneje odpira vrata v nedrji svoje biti. Z Vratc sestopim do Starih stal, nad katerimi je dež mahal s čarobno palico in pričaral presihajoče jezero, za katerim na severnem robu vrtače pada prek sten slap. Tudi nadaljno pot proti Vodotočniku krasijo bučno šumeča slapišča. Po vmesnih poskusih sonca, da bi osvetlilo valovito pokrajino, se je nebo znova začelo zapirati in na Deski si lahko videl le še nekaj metrov pred sabo. Vseeno se odločim, da bom poskusila najti pot do izhodišča čez Lastovec, kar mi je tudi uspelo. Na nekdanjem pogorišču so se celo znova pokazali žarki, ki jih je bilo vedno več in so ustvarjali zanimive prizore luknjasto osončene pokrajine.
Nauk o potepu po obilnem dežju in v ne najlepšem vremenu je lahko samo eden - tudi ko se zdi brezupno, je lahko čudovito.
* Parkirišče pod planino Podvežak
 |
| Mimo požganih macesnov |
 |
| Privlačnost mističnega |
 |
| Grapa pada proti Lukči Beli |
 |
| Pod stenami v megleno goščo |
 |
| Koprene mi prihajajo naproti |
 |
| Lučka kopa in Presedljaj se pokažeta |
 |
| Meli, nato ruševje in že bom na Starih stalah |
 |
| Na sedelcu Vratca se pri rdeči tablici pridružim markirani poti, ki vodi do prostrane vrtače z ravnim travnatim dnom |
 |
| Enkratno in ne pogosto doživeto - namesto travnatega dna presihajoče jezero na Starih stalah |
 |
| Iz zelenega v zeleno |
 |
| Slap našega najvišjega potoka na S delu Starih stal |
 |
| Slapišče po dežju |
 |
| Vodotočno jezero |
 |
| Kraški teren omogoča, da se sneg dolgo zadrži kljub toplemu vremenu |
 |
| Deska |
 |
| Proti Lastovcu |
 |
| Gorelo je 2003, danes travnato pobočje krasijo srebrni ostanki ruševja |
 |
| Tako drobno, tako ljubko |
 |
| Megle se dvigujejo in ugledam medlo obsijani Lastovec |
 |
| Lovska koča |
Komentarji
Objavite komentar