Pastirska pot, Zaspani hriber, Pasje sedlo

Za gorske raziskovalce

Zbuditi se v Logarski dolini je privilegij, ki si ga Štajerci prav pogosto ne privoščimo. Ne vemo, kaj zamujamo - v jutranjih žarkih se lesketajo rosni pašniki, obdani z nižjimi hribi, poraslimi z gozdom in ruševjem, ter višjimi mogotci osrednje verige najvzhodnejših Alp. Med tednom, četudi so šolske počitnice že v polnem teku, prav veliko obiskovalcev ni, zato kraljujeta mir in tišina, ki ju dopolnjuje ptičje žgolenje. 

Še krmežljava zaloputnem avtomobilska vrata in že grizem kolena. Odločila sem se za vzpon do Okrešlja po Pastirski poti, ki je sicer markirana, a zdi se, da ne prav pogosto obiskana. Čeznjo so ponekod podrta drevesa, a ne predstavljajo posebnih težav - preplezaj, preskoči, obidi in nadaljuj. Na njenem koncu me razveseli izvir Savinje, saj se malo pred njim pot združi z normalko, ki vodi mimo Rinke. Natočim vodo in se mimo Plaže na travniku, kot sedaj imenujejo jaso blizu pogorele koče odpravim raziskovanju naproti. Pot, ki vodi proti Savinjskemu sedlu zapustim neposredno za stopnicami, kjer se usmerim po hudourniški strugi navzgor. Pogledujem proti Zaspanemu hriberju, da bi našla pravšnje mesto, kjer bi zavila levo pod njegovo vznožje. Ko se slednjič ustavim, sem prepričana, da sem že previsoko, a nepričakovano zegledam nekaj požaganih vej ruševja. Najprej med rušjem in nato po gozdu brez težav prispem pod grebenček, po katerem bi bila hitro na vrhu. A zazdelo se mi je, da to ne bo to, zato zavijem desno, rahlo navzdol pod stenami po kar dobro vidni stezici. Na koncu pa nič - stene pod mano, stene nad mano. Vstopim v žleb, ki ni čisto enostaven in mestoma krušljiv. Previdno priplezam na vrh, a to varianto pristopa močno odsvetujem. Prevelika doza adrenalinske injekcije, ki sem je bila deležna med poplezavanjem, počasi popušča ob pogledu na mrzlo lepotičko in njene sosede. Sestopim po grebenčku, ki je, sledeč opisu ZK-ja, običajen pristop. Pošodranost ni simpatična, a je v primerjavi z vzponom prava poezija. Nadaljujem levo skozi gozd, se prebijam skozi ruševje in slednjič pod velikim balvanom stopim na markirano pot, ki vodi na Kamniško sedlo. Krajši čas ji sledim, a nad mejo ruševja zavijem na peske proti Pasjemu sedlu, s katerega se po sistemu melišč spustim do vstopa v Grlo, ki bi z Rjavčkim vrhom morala biti del ture. Zaradi močnega vetra in vedno bolj čudnih oblakov, ju pustim za naslednje raziskovanje in nadaljujem do kofetka v Logarskem kotu. 

Sredi krajšega popoldanskega potepa se je vreme odločilo pokazati svoj drugi obraz. Prej čudni oblaki so se še bolj zgostili in padalo je kot za stavo. Nauk prigode... kdor ne odneha, je premočen do kože, ob čemer se reži kot pečen maček. 😅

Zaspani hriber je enkraten razglednik

Na Pastirski poti

Zaključek Pastirske poti v objemu zlatega dežja

Zaspani hriber s Plaže na travniku

Nakazana grapa/hudourniška struga

V grap'ci

Nakazana stezica me je zavedla na stranpot

Začetek žleba

Pod vrhom

Pogled nazaj

Mrzla lepotica z Zaspanega hriberja

Grebenček v sestopu - klin, kjer se je možno varovati je zgoraj in spodaj pri začetku ruševja

Pogled nazaj na majhnega zaspanca - moj prehod je pod vršno glavo in desno od zgornjega ruševja v žlebu

Pri balvanu pridem na pot proti Kamniškemu sedlu

Pasje sedlo onstran melišča

Malo pozneje že na njem

Duet solnic

Med tisočerimi Sternbergovimi klinčki

Rjavčki vrh z Grlom

Kernerjev mak

Logarski kot je že blizu

Dlakavi sleč