Nad zadnjimi hišami v Mačah je parkirišče, ki kljub lepemu vremenu okoli pol osmih ni zelo zasedeno. S sovoznikovega sedeža me izstreli kot iz topa. Že med hojo zakličem: "Se vidiva v Tržiču," ter pomaham v slovo. Nekaj časa sledim gozdni cesti, s katere končno zavijem na pot. Približno uro in 20 minut mi vzame, da se znajdem v gozdiču sredi strmih, travnatih pobočjih Zaplate, plečatega hriba z dvema vrhovoma, Cjanovco in Srednjim vrhom. Hudičev boršt, kot so gozd poimenovali, je prežet z magično močjo legende.
V davnih časih sta se za gozd, ki je rasel ob vznožju Zaplate, prepirala brata. V jezi je eden vzkliknil: "Hudič naj ga vzame, če ne bo moj!" Noč je prinesla hudo uro, strele so švigale, veter je zavijal in dež je bičal pokrajino. Do gozda se je prihulil peklenšček, si ga oprtal na ramena in zdirjal na goro. Ko je zjutraj pri sv. Jakobu zvonilo, se je hudič tako prestrašil, da mu je gozd zdrsnil s hrbta in do danes ostal kot zaplata na travnatem pobočju po njem poimenovanega hriba.
Popotniki si lahko v sencah krošenj Hudičevega boršta ohladijo razgreta čela in se odžejajo s studenčnico, medtem ko misteriozna zgodba buri domišljijo dolincev.
Ko na drugi strani zapustim zavetje bukev, slišim pok in kmalu se prikažeta lovca. Radovedno ju ošvrknem, nato dodam: "Sta vidva streljala? Sta zadela?" Odkimata in pojasnita, da je bil drug tim. Seveda mi ne da miru in znova vprašam: "Sta zadela?" Smeje skomigneta z rameni in povesta, da bosta to izvedela šele, ko se srečajo. Odidem dalje v upanju, da sta zgrešila in ob 10-ih stojim na Srednjem vrhu, s katerega mi pred nosom odletita krokarja. To je po Cjanovci drugi vrh današnjega prečenja, a že pogledujem proti najvišjemu na poti, Storžiču. Preden se povzpnem na njegovo teme, se spustim do Dolge njive, nadaljujem na Mali Grintavec, se znova spustim na Mačensko sedlo in prisopiham na Bašeljski vrh, kjer je za mano že toliko poti, da napoči čas za krajši počitek. Nato pa frrr navzdol in takoj za Bašeljskim prevalom strmo navzgor, da natanko ob 12-ih, ko v dolini bije poldan, stojim na Storžiču. Prej samoten potep na njegovem vrhu zadobi drugačen značaj, zato jo kar hitro uberem čez Psico do Velike in naprej do Male Poljane, kjer si na deblu ob robu travnika privoščim ujeti še nekaj sončnih žarkov. Ob pol tretji sem na Tolstem vrhu in se čudim, da so jo od mojega zadnjega obiska, ki se je zgodil 1.9.2016, ko sem prevandrala natanko enako pot kot danes, smerokazi, nad katerimi je bila strešica, pod njimi pa vpisna skrinjica, popihali neznano kam. Od tod se pot po grebenu zlagoma spušča in ker si močno zaželim kave, upam, da bo koča na Kriški gori odprta. Ukrepi vsled COVID-19 upe majajo, a razbliniti jih ne morejo. In glej ga zlomka, ko ugledam kočo in ljudi, ki posedajo po klopeh, vem, da coffee to go ni več daleč. Ob pol četrti jo mahnem v dolino, kjer po malo več kot uri sestopa na parkirišču bazena sedem v avto v pričakovanju Martinovega kosila. 😋
 |
| Hudičev boršt vabi |
 |
| Na grebenu proti Cjanovci je mravljišč kot gob po dežju |
 |
| Kočna, matrona KSA, za njo strehasti lepotec |
 |
| Srednji vrh s Cjanovce |
 |
| Daleč so Julijci, Tolsti vrh, Storžič in Srednji vrh pa so na dosegu tačk |
 |
| Najvišja belina med ruševjem je vrh Malega Grintavca |
 |
| Mrčasata Gorenjska z Bašeljskega vrha |
 |
| Zadovoljen pogled na prehojeno s Storžiča |
 |
| Tudi padalci uživajo |
 |
| Čez Psico proti Veliki in Mali Poljani |
 |
| Pomaham ljudem na Stržiču in se veselo potopim v tišino |
 |
| Krokar na eni od grebenskih grb pri vandranju čez Psico |
 |
| Psica |
 |
| Mala Poljana z vzpona na Tolsti vrh |
 |
| Greben Košute, ki sem ga prečila 6.6.2015; grozno, kako opečene roke sem imela 😖 |
 |
| Meglice in storžki |
 |
| Malo pred kočo na Kriški gori pokukam nazaj na Tolsti vrh |
 |
| Hokus-pokus in Tržič je tu |
Komentarji
Objavite komentar