Storžič

modre vrvice in oranžni trikotniki

Na Storžič ne vodi markirana pot, po kateri ne bi na vrh pristopila ali z njega sestopila. Tudi kako nemarkirano poznam, a tokrat sem šla čisto na blef pogledat, kaj je vrisano s črno črtkano linijo med potjo, ki vodi iz Povelj, in drugo, ki se začne v Laškem in gre mimo cerkvice sv. Lovrenca. Z izhodišča nad Povljami stopim po cesti mimo vikendov in nadaljujem do tam, kjer je na zemljevidu vrisana linija. Že malo prej začnem oprezati za stezico, ki bi morala zaviti levo navzgor. Nikjer je ni, zato nadaljujem v isti smeri, saj morda ni najbolj natančno vrisano. Po približno 200 metrih sklenem, da s stezico ne bo nič, in se vrnem nazaj ter izberem eno od vlak, ki se zdi primerna in se začne približno tam, kjer naj bi bila stezica. Pne se naravnost navzgor in strmina je precejšnja, za kar me preblisne, da je bila tu nekdaj drča. Toda ko dospem do ovinka, za katerim se vlaka zaključi, potegnem pod hipotezo črto in zaključim, da je očitno zgolj in samo vlaka. A v pobočje pred mano se zajeda še starejša in še bolj zaraščena ter ožja vertikalna vlaka, ki me vnovič napelje na razmišljanje o drči. Sredi najhujše naklonine se izgubi vsaka sled prisotnosti posega človeka v to strmo divjino. Čeprav je treba gristi kolena, se ne dam in vztrajam v napredovanju. Na desni se pojavijo skalne izbokline, ki kot grbe štrlijo s pobočja, na levi se lepo kaže rob JZ grebena. Odločim se, da se bom pomujala s strmino na levi in nadaljevala po grebenu. Ko slednjič stopim nanj, se ozrem nazaj na prehojeno strmino ter onstran grebena, kjer ni klanec nič manjši. Navzgor se zdi greben precej enostavno prehoden, zato brez premišljevanja nadaljujem po zastavljenem načrtu. Naenkrat mi pot prekriža novejša vlaka in pozneje še ena. Ko pridem do tretje, ki je že prava gozdna cesta, zaslišim glasove z markirane poti. Ne menim se zanjo in nadaljujem po grebenu, kjer naletim na modro vrvico, zavezano okoli veje. Sledi ji druga in tretja, morda še četrta, nato jih ni več. A ne za dolgo, kmalu se spet pojavijo. Ko v drugo izginejo, naletim na oranžne trikotnike. Hja, kaj pa je zdaj to, se je mar kdo poigraval z označevanjem? 🤔 Listnat gozd je prešel v bolj ali manj redko smrekovje, ko kar naenkrat izza ovinka koraki. 😯 Pokaže se silhueta, ki ji sledi glas: "Dober dan, katera je ta, ki je našla mojo pot?" "A, torej so vaše vrvice in trikotniki." Izmenjava še nekaj besed o tem, kako sogovornik že leta načrtuje potek svoje poti, da bi bila čim bolj razgledna in atraktivna, nato nadaljujeva vsak v svoji smeri. Poti v nastajanju nisem ne prej, ne v nadaljevanju v popolnosti sledila, ker sem se želela držati grebena, zato sem nekajkrat zabredla v ruševje, a nič zato. Vsako raziskovanje je tako ali drugače tudi kosmato. 😅 Končno se na travah priključim normalni nemarkirani poti po JZ grebenu in po njej zložno primaširam na vrh, ki se šibi pod preštevilnimi obiskovalci. Huntadrata* glasba me preveva z občutkom, da sem stopila v vaško gostilno in ne na vrh dvatisočaka. Nekajkrat škljocnem in že sem sredi JZ žleba, kjer je trušč le še oddaljen spomin na visokogorsko veselico. Sedem v zlatorumene trave, privlečem na plano suhe marelice in se počutim kot z zakrivljeno palico v roki. 😊 Po kakšnih 20-ih minutah predenja in mežikanja v sonce stopim s hitrimi koraki mimo planine Javornik do Povelj in že drvim na kosilo. 

Slik ni, ker sem pomotoma vse izbrisala. 😣 Sled poti je ostala. 😁

* Huntadrata: pred časom sem skovala ta neologizem za narodnozabavno glasbo