Langusov hrib

sobota, marec 13, 2021

Langusov hrib

od kuclja do dogodivščine

V oko mi je padla vzpetina s precej nizko nadmorsko višino, imenovana Langusov hrib, ki se razteza v smeri JZ-SV, in katere vznožje dosežeš, če se od gostišča Draga odpraviš po markirani poti čez Luknjo proti planini Prevala. Markacijam je treba slediti zgolj nekaj minut. Kmalu zatem, ko prečkaš potok Begunjščica, zaviješ desno, preskočiš še njen desni pritok ter se na začetku grebenčka usmeriš nanj.
Moje začetno štrikanje, pri katerem sem kar nekajkrat uspešno a nepotrebno po kamnih preskočila isti potoček, se je slednjič končalo s spodmikom kamna in že sem nemočno stala v mrzli vodi. 🥶 Čmokotaje sem, kolikor so me nesle noge, drvela proti avtu, saj je bila kljub prijetni temperaturi zraka noga iz minute v minuto bolj podobna ledeni kladi. Luknjaste podplate starih čevljev v prtljažniku sem sicer nejevoljno ošvrknila, a jih brez veliko razmišljanja nataknila in vnovič, tokrat bolj eleganto in s samo dvema prehodoma čez vodo, začela raziskovalno dogodivščino.
Na začetku grebena sem opazila nekaj uhojenega. Stezica je kmalu postala evidentna in privedla do prve lovske opazovalnice, kjer sem presenečeno ugotovila, da vodi še naprej. Bila je tako mamljiva, da sem ji sledila in nekako pozabila na načrtovano grebenčkanje. Mimo še dveh opazovalnic me je po pobočju zložno pripeljala do zatrepa, kjer se je spustila do potočka. Prestopila sem ga in nadaljevala po desnem kraku, saj se je onkraj vode potka razcepila. Ko sem vnovič dosegla strugo polno podrtega drevja, sem brezpotno zagrizla v levi breg ter se vzpenjala vse dokler nisem po 50-ih minutah drsnega in nesramno strmega gozda ugledala obledele markacije na poti, ki povezuje Planino Prevala z Dobrčo.
Nedolgo pred markacijami, ravno ko sem brodila skozi gosto smrečje, sem zaslišala pod seboj šelestenje in pokanje. Obstala sem kot vkopana. 😨 To ni ptič. Je gams ali medved? Potolkla sem s palicami in izvila iz grla nekaj bojnim klicem podobnega, nato pa se presenečena nad lastno mirnostjo odpravila naprej. Seveda sem še naprej vztrajno zganjala hrup s palicami in nečim, kar ni bilo ne petje ne vzklikanje, a vseeno sem šla. Saj kaj drugega mi tam, sredi ničesar, niti ni bilo storiti. 😑
Čeprav v istem gozdu in samo nekaj minut višje, sem se pri markaciji počutila kot v varnem zavetju. Lažen občutek varnosti me je spomnil na tiste, ki hodijo navezani na isti vrvi, a med njimi nobenega varovala - če gre eden gresta oba, vsi.. 😧 Posmehnila sem se svojemu lažnemu občutku ugodja in se vprašala, če bi nadaljevala v desno in sestopila po grebenu Praprotnikovega vrha, ali v levo, saj vendar načrtovanega grebena Langusovega hriba sploh še nisem spoznala. Zmagal je Langus, za kar si v naslednjih nekaj deset metrih nisem bila hvaležna. V brezpodplatnih, starih škrpetih sem lovila ravnotežje na ostankih snega, v naklonini poskušala kar s čevlji vsekavati stopinje in se guncala z veje na vejo, kot bi bila sam Tarzan - če bi bila Čita, bi bila najbrž uspešnejša 😅, tako pa je bilo napredovanje bolj polžem podobno.
Ko se je slednjič na levi razkril greben Langusovega hriba, sem mu najprej zložno skozi Lothlorien, nato pa vedno bolj strmo in s pridihom skalnate divjine sledila proti dolini. V zadnjem delu sem se znova spustila na pobočje in se po lovski stezici vrnila na izhodišče.

Začetek grebena Langusovega hriba

Peski

Lovci so napeli nekaj metrov jeklenice

Lovska stezica se spusti k potoku

Konec koncev je treba brezpotno zagristi v breg

V teh koncih vedo, kaj je spodobona naklonina

Najbrž že dolgo ne služi namenu

Levo greben Praprotnikovega vrha in desno Langusovega hriba, prečno pred njima greben, ki se vleče od Malega proti Tolstemu vrhu, vmes Ovčeniki z belo rano