Ojstri vrh, Gromovec, Dleskovec

nedelja, oktober 17, 2021

Ojstri vrh, Gromovec, Dleskovec

Lenoba je zmagala nad vremenom, zato kljub sončnim žarkom, ki so božali pokrajino, ždim doma. A bolj ko se dopoldne preveša v drugi del dneva, bolj tli potepuška želja. Pripravim rukzak, domislim turo in vse kar mi preostane je, da zadovoljno počakam naslednje jutro, ko jo mahnem na Bovško. Nenadoma pa ping in prileti sms. Z.P. vabi na Ojstri vrh. Le kateri, se mi najprej poblisne, nato vidim, da blizu Dleskovca, ki je tudi omenjen, rezidira samo eden. Deluje zanimivo, zato brez pomišljanja z veseljem sprejmem.

Naslednje jutro je tako zgodaj, ko sedem za volan, da so oči še čisto krmežljave in komaj vdenem pravo smer, da skozi Kamnik in Podvolovjek pridrdram v Luče, kjer mesto voznika zamenjam za kopilotski sedež in v nekaj minutah sva na izhodišču malo pred kmetijo Sedelšak. Po nekaj sto korakih z bele ceste zavijeva desno na poseko in skozi strm gozd proti grebenu Ojstrega vrha. Svet postaja z vsakim pridobljenim metrom bolj skalnat in bolj pravljičen. Kaj dosti se ne sprašujem, kdaj bova ugledala vrh, ki mnogokoga zaradi svoje nizke višine ob pogledu na zemljevid niti ne bi pritegnil. Vsi, ki jih ne, ne vedo, kaj zamujajo. Slednjič ugledava vrh, za katerega sem takoj podučena, da še ni Ojstri, a z njegovega temena zreva iz oči v oči možicu, ki naju vabi na prvi cilj današnjega potepa. Urno sestopiva s predvrha, ga obideva po slikoviti polički in že slediva prehodu na levi strani vršne glave. Kot bi trenil najdeva vsak svoje sedišče in se pomenkujeva o nadaljevanju. Onkraj ozke dolinice na jug se dviguje skalna zapora Gromovca, ki ga na levi reže zakrit žleb. Z najinega gledišča deluje strmo in divje. Niti vprašati ne upam, kaj souživač misli o njem in še manj si drznem pomisliti, da bo v naslednjem trenutku vprašal: "Bi šla po žlebu?". Oči se zaiskrijo, usta se raztegnejo v širok nasmeh - le kako se ne bi, ko je ravno to najbolj mamljivo, če izvzamem jesensko obarvanost in v daljavi kažočo se pobeljeno Veliko Zelenico. Z vrha sestopiva po poti pristopa, obideva vrh po severni strani in na sestopu zagledava lovsko prežo. Ko se spustiva do najnižje točke, Z.P. s kančkom presenečenja pove, da bi naju tu morala pričakati Jezartica, majhno jezerce, ki je ob tokratmem obisku postreglo zgolj z razmočenim jezerskim dnom, na katerem so počivala debla, razmetana kot okostje ledenodobne živali. Dišalo je po trohnobi in zrak je bil kako stopinjo hladnejši kot na grebenu. Usmeriva se pod steno Gromovca. Na vstopu v žleb me preseneti naklonina, ki je bistveno manjša kot pričakovana. Iz nahrbtnika povlečem kapo, vanjo stlačim dva para rokavic in jo namesto čelade poveznem na glavo. Enako se odloči tudi Z.P.. Ob mačjem vzpenjanju sva hitro skozi krušljiv in mrzel žleb, sredi katerega je nizek skokec, v katerem ždijo kar štirje klini. Vrh žleba naju spet boža sonce, zato je nadaljevanje po in ob robu Gromovca v smeri Smrekovca precej bolj prijetno, morda ga souživaču le sama malo kvarim, saj nenehno vzdihujem ob čudodelju narave in njenih sil, ki so macesnom dale viharniške poteze. Smrekovec izpustiva, ujameva markirano pot, ki jo po nekaj korakih zapustiva in že drviva navzdol proti krnici pod Dleskovcem. Njen zatrep zastirajo meglene zavese, a se razkrajajo in upati je, da bodo kmalu odplavale. Precej visoko v krnici je nenavadna igla, skalni stolp z dvema ušesoma, do katerega je pobočje precej strmo in melnato. Čudotvorni steber, ki ga obideva po desni, nama kar ne da oditi dalje, zato nekaj dolgih trenutkov postojiva v njegovi senci. Slednjič nadaljujeva in precej elegantno mimo ruševja stopiva na konec planine Dolga trata, od koder greva proti severu in nato skozi izsekano ruševje obhodiva del Dleskovca proti severovzhodu, a ko se poseka obrne proti zahodu, je nenadejano zmanjka. Tako se po skrotju in skozi ruševje prerineva na ramo/predvrh Dleskovca, ki ga označuje nič kaj manjši možic kot sam vrh. Čas je za malico, ki jo deliva z vedno fehtarskimi kavkami, nato se okrepčana podvizava na vrh, kjer ugledava nekaj, kar naju napelje na misel o možnosti direktnega sestopa na zahodno stran planine Dolga trata. In res jo doseževa po lepih prehodih tik nad kalom. Onstran planine je kucelj, ki je zaradi velikega možica pritegnil najino pozornost. Med ruševjem vdeneva izsekan pristop, z vrha pa se gugajoče spustiva skozi in po njem nazaj na planino. Z nje po markacijah do planine Ravne, na katere vzhodnem delu pri križu jo ubereva jugovzhodno po travnatem jeziku, na koncu tega pa v gozd po strmi a mehki stezici nazaj do jutranjega izhodišča.