Pot Planica-Pokljuka, PP1

uvod v samopozabo

Včeraj zvečer sem razmišljala o zadnjem dnevu vse prekratkih počitnic in napovedi, ki ni obetala možnosti dolgega potepa. Kam? Nekam, kjer bo dopust zaokrožil crescendo. Tako se domislim prve etape PP-ja. Seveda nisem mislila, da bo šlo za čisto pravi crescendo, da bo bobnelo vedno bliže, torej tudi vse bolj glasno in vedno bolj pogosto. Začetek v Planici tega ni obetal. Nebo je bilo brez oblačka, le relativna vlažnost je bila visoka. Stezico vdenem, kot bi bila indijanska stezosledka, čerprav se mi o tovrstnih veščinah sploh ne sanja. Po kakšnih 30-ih minutah jo tudi uspešno izgubim in se znajdem v malce kočljivi podrtiji, a v trenutku na svoji desni zagledam staro jeklenico. Poplezam čez zoprno podrtijo in izpostavljeno ruševje in naprej gre zopet vse kot po maslu. A ko pogledam na Ovčjo stran, me presenetijo ne le oblaki, ki se hitro kopičijo, ampak tudi grmenje. Pospešim korak in prvi del planinske sprehajalne poti (dikcija U. Župančiča) končam še pred dežjem.

Prva pika je pravzaprav puščica

Nekaj lovskega je v zraku ;)

Še drži

Na ovinku

Ovčja stran

Srečanje pike in možica

PP1