Pot Saškega kralja in Trbiška Krniška špica

pridih kraljevskega

Prešinila me je misel na združitev dveh potepov, ki sta bila že nekaj časa v načrtu. Precej pozno se odpravim proti dolini Belega potoka/Rio Bianco. Na izhodišču množica avtomobilov, a nikogar na poti proti Brunnerju. Pri koči zavijem levo na Pot saškega kralja. Vode tod res ne manjka, njeno neutrudno delovanje odseva tudi pot, ki se slikovito vzpenja in spušča v prečenju pobočij proti Corsiju. Ponekod je izpodjedena, a težav ni, saj so se, kjer so lahko, potrudili z namestitvijo jeklenice. 

Pri koči zaslišim poletno gorski živ-žav. Povečini govorijo slovensko in italijansko. Čeprav ne maram gneče v gorah, se odločim, da se tudi sama za nekaj hipov ustavim. Spijem kapučino, nato pa nadaljujem Trbiški Krniški špici naproti. 

Nekaj 10 višinskih metrov pod sedlom zavijem levo, kar se ni izkazalo za najbolj optimalno varianto, saj je po grapi težje kot prečiti po omožičeni stezici, ki sem jo spoznala ob povratku. 

Spodnji del bolj krušljiv kot zgornji, možicev je kar nekaj, a delujejo kot izgubljeni v vesolju, saj jih je opaziti na vse strani, kamorkoli se ozreš.

Koča Brunner

Pot saškega kralja - pogled nazaj

Po poti naprej

Utrinek

Peski, kamorkoli se ozreš

Malo višje so megle rajale in razgrajale 

Vode je povsod dovolj

Viška planina/Malga Grantagar

Nad Corsijem

Vesela druščina

Tule jo uberem proti Trbiški Krniški špici

Mojzes zamišljeno ždi pod oblačnim pokrovom

Prvi svedrovec, pozneje srečam še enega

Kamorkoli se ozreš, povsod so možici

Tukaj navzgor bo kar v redu

Vrh Trbiške Krniške špice

Plezalno privlačna Visoka bela špica

Proti Divji kozi, Mali špici, Turnu, Gamsovi materi in Višu, ki ga zakriva oblak

Sestop

Bivaka Goriza s Trbiške škrbine/Forcella di Riofreddo

Pred mano Lepa glava/Vetta Bella in Visoka polica/Cima delle Cenge, daleč zadaj se okoli Mangrta in Jalovca podijo oblački

Skoraj nazaj

12,3 km in 1500 višinskih metrov