Golzentipp

torek, december 25, 2018

Golzentipp

gondola - izhod v sili

Dan, ki se začne s kavo, ima dobre možnosti, da bo uspešen. Tak je tudi bil. Vožnja do izhodišča se je že malo vlekla, ko je bilo treba nekaj kilometrov pred ciljem še po obvozni cesti, saj je na glavni del cestišča odnesel zemeljski plaz. Nenazadnje se je avto le ustavil v Obertilliachu, ožarjenim z jutranjim soncem, ki je kar vabilo na drugo jutranjo, pravzaprav dopoldansko kavo, po kateri sva urno stopila do blagajne, kjer je moč za 10 evrov kupiti enosmerno vozovnico v paradiž. Gondola te v nekaj minutah dostavi na vrh trenutno obratujočega dela smučišča, od koder sva se na smučeh odpravila v deželo snežnih sanj oziroma proti vrhu Golzentippa. Sprehod ti vzame kakšne 3/4 ure.

Z njegovega vrha se daleč na severu lesketa Großglockner. Desno se pogled ustavi na Hochalmspitze, še bolj desno oziroma proti vzhodu-jugovzhodu, čez nekaj dolin in dolinic ponosno razkazuje svojo vršno kupolo Monte Coglians in takoj ob njem še Cima Lastrons del Lago. Še kanček se obrneš in že zagledaš Monte Peralbo in ko se okoli osi zavrtiš za približno 270º, se pogled ustavi na Monte Cavallinu, ki ga, kdo bi vedel zakaj, večina pozna pod imenom Große Kinigat. Nadaljuješ z obrati v eno in nato v drugo smer ter vajo nekajkrat ponoviš, za kar se počutiš kot vrtavka, ki jo nevidna roka zavrti zdaj v levo, zdaj v desno, dokler upehano ne ugotoviš, da je neznanih hribov mnogo več kot poznanih. Sam sebi v tolažbo skomigneš z rameni nekajkrat škljocneš za spomin, snameš kože in že iščeš najdebelejši pas snežne odeje, po kateri se odpelješ do sedla in naprej do urejenega smučišča, kjer po umetno zasneženi progi zdrviš v dolino.

Pri jeklenem konjičku sva se strinjala, da ga ni čez vijuganje po naravno pobeljeni pokrajini, a da je spodnji, zasneženi del vseeno boljši, kot če bi morala smuči pol poti v dolino nositi na hrbtu.