Sentiero Bepi della Schiava

torek, december 18, 2018

Sentiero Bepi della Schiava

zajčje sledi; je me sens un peu comme Alice au pays des merveilles

Napoved je bila odlična in dan dopusta sem tudi še imela. Kaj boljšega, kot jo mahniti naokoli po precej neobljudenem svetu med Tabljo (Pontebba) in Mokrinami (Passo di Pramollo). Z izhodišča (na Via Giuseppe Verdi je parkirišče kakšnih 200 m pred začetkom poti) me kalvarija pripelje do istoimenske cervice, kjer se precej načet asfalt konča. V nadaljevanju sledi bela cesta do Ciofnika, od koder se pot hitro vzpenja skozi bukov in nato borov gozd ter privede do v skalno pobočje vklesane police in v nadaljevanju do Stolzejevih travnikov. Tu se obrnem proti vzhodu in kmalu pridem do istoimenskega sedla, na katerem se Sentiero Bepi della Schiava nadaljuje proti severu. Krenem proti jugu, saj se ne morem upreti skoku na vrh Breznjaka (po tablici 45 min od sedla), ki ponuja razglede proti Viševi skupini, Poliškim špikom, Naborjetskim goram, skupini Grauzarie in Sernia ... Z vrha sledi spust nazaj do sedla in nadaljevanje z vnovičnim odklonom od Bepija, da se povzpnem na Bruko - naša popačenka, izvornega slovenskega imena nima (Monte Bruca). Nekaj zadnjih 10 m pod vrhom je treba popaziti, posebej pri sestopu, ker se preperela kamnina melje pod nogami. Nadaljna pot vodi proti planini V Pečeh (C.ra For/Forno), na kateri uzrem sledi predhodnih obiskovalcev, ki me spremljajo do vrha Korena (Monte Corona), precej neizrazitega hriba, na katerem so skale poraščene z rumeno-zelenim lišajem. Prostrani vrh Korena krasi možic piramida. Tu se Bepi obrne v levo proti zahodu, proti popularnemu prizorišču, ki sliši na ime smučarsko središče Mokrine (za večino kar Nassfeld), dasi je do tja še precej krajših vzponov in spustov ter gaženja snega, po katerem me skozi labirinte večjih in manjših rušnatih zaplat vodijo sledi zajcev, edine, ki so se pred mojimi odtisnile v sicer nedotaknjeno belino. Glede na majhno količino padavin v tej zimi sem presenečena, da se mestoma udira tudi do kolen. Sitnost v obliki skorje, ki ne zdrži teže, se skriva pod tankim slojem pršiča. Svoje zobe pokaže, ko se me loti nek zajčji nepridirav - le kako je vnaprej vedel, da se bom potikala tam okoli? Njegove sledi me zapeljejo v sitno ruševje, katerega veje se guncajo pod stopali, s svojimi iglicami pa pometa po mojem obrazu, kot bi potrebovala bodičasto masažo. Če se občasno le uspem ogniti prvi in drugi prefinjenosti, stopim na sneg, ki me za delček sekunde zadrži, potem pa nemarno popusti, da z zadnjo platjo žigosam snežno odejo. Nekako se le prebijem do Vrha Krnice (Sella Carnizza), 1674 m visokega gorskega prehoda, od koder mi pogled nazaj razkrije, kod sem lomastila in kje poteka markirana pot. Še zadnjič zavijem z očmi, globoko vzdihnem in zagrizem v grebenček na nasprotni strani. Tu so zajci spet bolj priljudni in njihove stopinje me ne vabijo na stranpota, temveč naravnost proti Krniški gori (Monte Carnizza), ki na jug kaže svoje kopno obličje, medtem ko je greben, po katerem hodim, prekrit z belo odejo. Ob udiranju s spremljajočim sopihanjem le dosežem svoj zadnji vrh. Ob misli, da bom že naslednji trenutek zdrvela do sedelca med Javornikom (Monte Auernig) in Krniško goro ter se desno spustila na Mokrine in zaslužen kofetek, prifrknem kotičke ustnic.
V gostišču povprašam o možnosti vrnitve z javnim prevozom, saj mi več kot 12 km ceste ne diši. Žal je za avtobus cesta na italijansko stran neprevozna, mini busi ali kombiji iz Tablje ne vozijo, celo taksija si menda ni moč omisliti. Ne preostane mi drugega kot leva, desna. Kmalu za sabo zaslišim avto, ki ustavi in se mi opraviči, ker ne gre v dolino. Takoj za njim vidim še enega. Pogumno stegnem roko s palcem obrnjenim navzgor in že se peljem direktno do parkirišča. Hvala prijaznemu vozniku.