Kammleiten

Samo dan za enodnevnim dopustom sem že razmišljala, kam jo mahniti v soboto, ko so vremenoslovci obetali bolj spodobno vreme na zahodu. Ob premlevanju , pravzaprav skorajda že mešetarjenju z možnostmi, sem se na koncu zelo nekreativno odločila, da bo izhodišče enako kot prejšnjikrat, celo del poti bo skupen, le da bova tokrat zavili pod Skovškimi vratci/Kühweger Törl proti zahodu in se povzpeli na Kammleiten (1998 m, ki je na Tabaccovih zemljevidih označen z višino 1955 m). 

Na izhodišču sva bili šele ob 10-ih in prav počasi sva se premikali po v belo ovitih poljanah. Ko sva se na zgoraj omenjenem mestu usmerili levo proti vrhu, so se mi takoj prifrknili kotički ustnic, saj je bila flanka še smuško nedotaknjena. Samo tu in tam so jo prerezale sledi divjadi, kar je pomenilo, da se bom lahko letos prva podpisala na njeno pobočje. Vrh sva dosegli v sicer prijetnem soncu, a ob rahlih sapah in ne ravno visokih temperaturah, ki so dajale na znanje, da bo zima vsak čas potrkala na vrata in brez vprašanja, če je dobrodošla, vstopila v velikem stilu. Malce mehkejši sneg kot predvčerajšnjim je bil še vedno zelo užiten in kljub kratki turi sem uživala na kvadrat.