Monte Auernig

ko skodelica kave traja dlje kot turna smuka

Če nisi stopil na smuči že vrsto let, nakar nepričakovano, po golem naključju in vsled prijaznih ljudi dobiš smuči še preden se uspeš dokončno odločiti, da bi se znova podal na zasnežene strmine, postaneš v hipu zelo nestrpen. Kar takoj bi jih želel preizkusiti. Najbrž niti ne gre za preizkus smuči, temveč zgolj svojih sposobnosti, saj bi rad ugotovil, če je vijugati še vedno samoumevno lahko, kot je nekoč bilo. Skratka, smuči bi raje nataknil včeraj kot danes, čeravno jih včeraj še nisi imel. 

Približno tako se je odvijala štorija pri plezalnem prijatelju, ki se s smučmi že precej časa ni podal v hribe.

Letošnji december je s snegom tako skop, da se mi kaj dosti idej o zabavni in kratki smuki niti ni utrnilo, vedela pa sem, da bi nad Mokrinami kak klanec postregel z želeno kratkostjo ture in tudi snega bi morda bilo za silo dovolj. Predlog je bil brez odvečnega dogovarjanja in premlevanja raznoterih možnosti, ki jih niti ni bilo na voljo, sprejet in na praznični dan sva parkirala na omenjenem sedlu ter se s severa povzpela na Monte Auernig. Pogledi s komaj 1864 m visokega kuclja nad popularnim smučarskim središčem so bili božanski. Karnijci, Ture, Lienški Dolomiti in Julijci so v soncu nastavljali svoja s snegom poprhana vršna pobočja na ogled vsakemu, ki je želel izkoristiti trenutek in užiti čarobnost narave.

Spust je bil lenobno počasen, kratek, v znamenju pomanjkanja snega in pospremljen z glasbo z bližnjih smučarsko-gostinskih lokalov. Vseboval je skoraj vse, česar si turni smučar ne želi, a ravno zaradi svoje nenavadnosti je bil več kot zabaven. 😊

M. J. po skoraj 'stoletju' premora še ni popolnoma iz forme ;-)

Creta di Pricot, Konjski špik in Veliki Koritnik z Monte Auerniga