Kilometri ceste so ostajali za hitro vrtečimi kolesi in bolj ko se je bližala Zgornjesavska dolina, bolj radodarno je pokrajno objemala sončna svetloba. A kakor hitro so se kolesa odvrtela skoznjo in se po zaviti, vzpenjajoči cesti približevala Korenskemu sedlu, je pokrajino prekrila tema in megla. Vzdušje je postalo nemikavno in nestrpno sem čakala izboljšanje na severni strani mejnih gora. Ni ga bilo. Nad Beljaško dolino so vztrajali oblaki, ki so zakrivali pogled na Dobrač. Nazaj se mi kljub neobetavnemu vremenu ni dalo, torej je bilo treba naprej. Nekje na polovici alpske ceste sem zapeljala v meglo, ki se je kaj kmalu razkadila in znašla sem se v prečudoviti s soncem obsijani belini. Na parkirišču nadenem smuči in jo med sankači, krpljarji in pohodniki uberem proti vrhu vetrovnega Dobrača, s katerega se delno po cesti in delno po s pršičem prekritih poljanah odpeljem nazaj v realnost.
Snega je kar nekaj, le podlage nobene. Ko prispe nova pošiljka z neba, ki je napovedana že za naslednji dan, bo tudi trenutna nevarnost škrtanja izključena.
 |
| Beli Nockiji |
 |
| Zaščitni znak Dobrača |
 |
| Kot v pravljični deželi |
 |
| Podpisi, ki jih ne znamo prebrati |
Komentarji
Objavite komentar