dežela Mikado
Grebenčkanje je užitek, ki me je že dolgo nazaj prevzel do te mere, da sem začela iskati hribe, ki jih lahko po grebenih povezujem po poteh ali brezpotjih. Zategadelj sem se tokrat, ker je svetli del dneva skopo odmerjen, odpeljala v Ravascletto, prijetno vas, nad katero ti proti jugu uhaja pogled na urejene proge smučišča Zoncolan ter proti severu na smrekov gozd, v katerega sem se zapodila po poti CAI 152. Še zasopihala se nisem dodobra, ko sem že plazila, plezala, skakala in se še vse kako drugače čudno spoprijemala s katastrofo, ki je po videnem pred kratkim doletela to območje. Smreke, tudi kak listavec se je našel med njimi, so ležale razmetane kot najboljši začetek Mikada, moja malenkost med njimi pa si je želela zgolj, da se neštevne palčke, v bistvu debela debla, ne bi premaknile ravno v prenuktu, ko stopam po njih ali lezem skozi njihove na tleh ležeče krošnje. Po približno pol ure telovadbe sem se počutila, kot bi začela svojo pustolovščino v dežju in ne v prelestnem sončnem vremenu. K sreči sem se znašla na cesti, a pred nosom se mi je nasmihala markacija, ki je vabila k nadaljevanju skozi gozd. "Če sem uspela v spodnjem delu," sem si mislila in globoko vzdihnila, "bom poskusila še v naslednjem." Zanj je zemljevid obljubljal, da bo bistveno krajši in že bom zopet prečkala cesto. Huh, kako mi je odleglo ob ugotovitvi, da je mikado palčk vedno manj. Hitro sem malo po svoje, malo po markirani poti prišla do ceste in strumno stopila naprej za oznakami, vodečimi do kapelice Maina di Mont. Na naslednjem stiku poti s cesto o japonski igri ni bilo več ne duha ne sluha in ko sem vnovič prišla do ceste, sem se prav začudila, ker je čeznjo ležala smreka. Pot, ki od tu krajši čas sledi cesti, sem namenoma zapustila in jo ubrala po grebenu na Monte Runch in naprej na Monte Valsecco. V mislih sem začela preigravati možnosti vijuganja po čudovito razglednih pobočjih, ob čemer me je vedno bolj zanimalo, kako je s prevoznostjo ceste. V poletnih mesecih se je moč po njej pripeljati zelo visoko pod Monte Crostis, sedaj pa, če bi zapadel sneg in če ga ne bi bilo preveč in če je čeznjo padla samo tista smreka, ki sem jo videla, in če... Če-ji so naenkrat stali v vrsti kot hiše v Trsti, medtem ko so me koraki privedli že na sedelce med vrhova Valsecco in Piz di Mede. Malce pod vrhom slednjega se odločim za postanek, nakar čez vrh po severnem grebenu zdrvim navzdol. Če ne poznate vzhodnega obraza Piz di Medeja, ne priporočam poskusa sestopa na pot 152, ki jo vidmo desno pod seboj. Sama sem jo ubrala po neki grapi, ki je delovala obetavno, a sem morala na polovici obrniti in v precejšnji strmini gaziti še navzgor, saj se je prevesila v nekaj deset metrov visok ledni skok. V drugo sem se odločila bolj modro, obkrožila jezero Crasulina po desni ter začela s povratkom, po poti 152. Malo pod Casero Glaretz sem ujela cesto, po kateri sem kanila priti do jutranjega izhodišča. Prvo mikado palčko, ležečo čez cestišče, sem srečala na cca. 1590 m, naslednjih šest nekje okoli 1500 m nad morjem. Slednjič sem na približno 1460 m obupala, saj je odneslo most, na njega mestu pa je zijala zemljena grapa. Obrnila sem se proti jugu in jo mahnila počez skozi gozd dokler se nisem kakšnih 150 višincev nižje zopet znašla na cesti pri kipcu Marije. Od tod navzdol je bila cesta normalno prevozna, mikado palčke pa so na mnogih kupih čakale zložene na prevoz v dolino.
Komentarji
Objavite komentar