Nebesa, Gornik, Grleš, Sljeme, Osoje

četrtek, maj 02, 2019

Nebesa, Gornik, Grleš, Sljeme, Osoje

Terenska vozila so zakon! Pustimo ob strani, da so servisi bolj pogosti, gume večje in posledično stanjšajo denarnico precej bolj kot jo 15-colska obuvala za mojo Mazdo, ki ji bolj ali manj z lahkoto nataknem zimske copate Michelin in letne natikače Goodrich ali Bridgestone. Ob tem je treba vzeti v zakup tudi, da 4-kolesni pogon povzroča hitro nižanje količine bencina v rezervoarju, zaradi moči pa tudi registracija ni ravno mačji kašelj. Če ob tem pomislim še na ceno vozila, ki krepko presega ceno moje 4-metrske malčice, se lahko samo pregovorno vprašam: "Le kaj še ostane velikim?" Kljub temu sem s kančkom zavisti gledala, kako z lahkoto je BT prevozil globok in kakšnih 70 cm širok prečni jarek, ki je, kdo bi ga vedel zakaj, nujen na sicer čisto solidni beli cesti, s katero bi zlahka opravilo vsako vozilo. No, ker se je jarek znašel, kjer se je, in ker sem imela privilegij sedeti v povišanem vozilu, se je izhodišče pomaknilo kakšne pol ure bliže cilju oziroma sva za turo, ki sem si jo zamislila pred več kot mesecem, a vsled padavin ni bila izvedljiva, vsaj ne ob prijetnih temperaturah in v suhih oblačilih, potrebovala kakšno uro manj, a še vedno imela potep, trajajoč 7h 30min, s približno 1000 višinskimi metri razlike.

S Platka, kjer se konča asfaltna cesta, sva se peljala mimo velikega planinskega doma in še nekaj kilometrov po glavni cesti ter na primernem mestu začela s še eno dogodivščino po Poteh medvedov. In tudi tokrat so poti upravičile moje poimenovanje, saj kljub temu, da je sneg že pred časom zamenjal dež, ki je tudi najbolj vztrajne in skrite zaplate spremenil v luže, je v blatnem gozdu dovoljeval videvati sledi kosmatinca. Bile so celo bolj pogoste in zaradi razmočenih tal, se je kosmatinec (morda tudi več njih) kar drsal med kolovratenjem po strmih gozdnih pobočjih. Sledi je bilo toliko, da se zaradi njih nisem več obremenjevala, le BT-ju sem pihala na dušo, da naj se vendar izkaže s svojim repertoarjem ter govori vsaj toliko in tako glasno, kot to običajno počne. Tako sva se ob čebljanju in brez omembe vrednega vzpenjanja znašla na Nebesih, se naprej in precej v klanec zapodila na Gornik ter se po globokem sestopu na njegovo severno stran znašla pred vzponom na Grleš, s katerega sva jo mahnila naprej proti vrhu Sljemena. Tale mini, skoraj nikjer omenjeni kucelj v vseobsežnem gozdu nama je postregel s presenečenjem. Vrh na najini desni se je zdel najvišji ob poti in zatorej bi se morala tjakaj obrniti, da bi prišla na vrh Sljemena, a označb ni bilo. Čudno. Do sedaj so bile tablice z oznakami kod se povzpeti na temena vrhov, četudi so bili na kartah označeni kot nemarkirani, celo brezpotni. Nič; ker imam vedno željo preveriti, če to le ni to, preden nadaljujem brez, da bi se povzpela na kak obpotni, večkrat tudi neimenovani kucelj, sva v nekaj minutah res dosegla z bukovjem poraščen vrh, na katerem ni bilo znakov prisotnosti človeka. Vseskozi so bile videne sledi velikega štirinožca, a nič drugega. Nizdol sva krenila na nasprotno stran vzpetine in se skozi mlado bukovje prebila do poti, kjer se je z drevesa smehljala levo kažoča tablica z napisom Sljeme. Le kako sem se lahko tako uštela? Ima kucelj dva vrha in so označili zgolj tistega, ki ima na eni strani razgledišče ali pač prej obiskani brezpotni vršič ni v nikakršni povezavi s Sljemenom? Izpostavila sva takšne in drugačne možnosti in ob modrovanju prišla čez sedlo Previjak do vznožja S grebena Osoj. Vsak po svoje sva se vzpenjala dokler se niso začeli odpirati razgledi proti že prehojenim hribom in malo naprej se je razkril z rdečo označen vrh. Samo še spustiti sva se morala na južno stran in se po drugi poti vrniti na izhodišče.
Ker se nama je kljub spremenljivemu vremenu sreča nasmihala vso pot, naju tudi pri povratku ni napralo, celo znova se je prikazalo sonce in naravo pobožalo še z nekaj popoldanskimi žarki v toplih odtenkih.