Kanjon Vrženica

nedelja, maj 26, 2019

Kanjon Vrženica - Krk

Redko se zgodi, da se mi ob odhodu zdoma ne mudi, manj redko oz. skoraj nikoli se mi ne mudi, če se na poti ustavim na kavi. Tokrat je bila kava doma in odhajanje je bilo zavidljivo ležerno. Pot do izhodišča je bila kratka, načrtovana tura še bolj, vreme pa jasno, le vlaga v ozračju ni omogočala daljnih razgledov.

Pred dremavo predsezonskim kampom Bunculuka ustavim. Tabla opozarja, da je parkiranje dovoljeno za ceno 100 HRK/dan. V recepciji so neizprosni in niti slišati nočejo za plačilo po urah. Znova zaverglam konjička in se nejevoljno odpeljem, saj je nekaj sto metrov nazaj ob cesti parkirišče. Parkomat ne deluje, začetek plačljive sezone bo nastopil čez nekaj dni. Zadovoljno, kot zvita lisička, se nasmehnem in že jo maham mimo oderuškega kampa in naprej ob obali do zaliva Vrženica, kjer se levo odcepi pot v istoimenski kanjon. Zdi se, da razen kamnov in bujno cvetočega šipka ter mene, za katero so vse krasote postavljene na ogled kot v najlepšem izložbenem oknu, ni nikogar. A kmalu se zaslišijo glasovi ovac, ki z oddaljevanjem od morja postajajo vse bolj glasni, kanjonček pa vedno bolj dobiva svojo pravo podobo. Njegove sicer nizke stene se ožijo in zaradi predhodnega daljšega deževja so v kamnitih latvicah še prisotne luže, nad večino katerih se dvigajo do nekaj metrov visoki skoki. Malo prej kot na polovici kanjončka le-ta zavije ostro levo in obkrožajoče stene se povišajo, a za kanjonske razmere ostajajo nizke. Njih čvrsta skala kliče k plezanju prečk in balvanskih problemov, a dogovor, da se z muti snideva na Rebici, kamor jo bo primahala po krajši poti, terja, da se podvizam. Po izstopu iz kanjona se proti prevalu Rebica dviga slikovita potka obdana s tradicionalnimi krškimi grubljami, ki so izdelane tako, da je med dve vrsti v zidec zloženih kamnov nasuto drobnejše kamenje, neke vrste armatura, ki pripomore k njegovi dolgi življenjski dobi. Le nekaj korakov pod prevalom se snideva, na njem malo posediva ter se slednjič s pogledom na Velo in Malo Luko posloviva od zelenca, uživajočega na toplih zemljeno kamnitih tleh, ter se počasi napotiva proti izhodišču. Preden ga doseževa, ob poti zagledava prvo letošnjo marelo, ki kljub navdušenju nad gobami ostane za naslednjega mimoidočega ali preprosto kot okras narave.