Vaclavova grebenska pot

sobota, maj 25, 2019

Vaclavova grebenska pot - Krk

Med velikimi, temno zelenimi listi so si utirali pot sončni žarki in iz skodelice je dišal omamen in poživljujoč napitek. Vzdušje je bilo tako ležerno, da bi se najraje zvila v klobčič in sen podaljšala z bonus kitico ali dvema. A vikend je kratek in obisk otoka je imel namen. S težkim srcem sem se odpovedala vabljivemu klicu lenarjenja in navlekla nase vse in hkrati čim manj za grebenski potep nad Bašćansko dolino s poveličano poimenovanim in v sušnih mesecih presihajočim potokom Vela Rika. Ob nje izlivu v morje je že v srednjem veku zraslo naselje, že davno pred njim pa so področje poseljevali Rimljani in še dlje nazaj Liburni. Dandanes živi mestece Baška mirno življenje od jeseni do pomladi, medtem ko ga v poletnih mesecih preplavijo turisti. Odlično razvitemu turizmu navkljub je pravi sloves otoku prinesla v 19. stoletju odkrita plošča z zapisom v glagolici. Bašćanska plošča izpričuje darovanje posesti hrvaškega kralja Zvonimirja, ki je svojo oblast v 70-ih letih 11. stoletja razširil na hrvaško primorje z otoki, cerkvi sv. Lucije. Po odkritju leta 1851 je plošča postala ikona hrvaške kulture in spomenik pismenosti.
Moje ta dan čaščene ikone so se s skrajnega zahodnega dela Vele plaže kazale kot greben, ki kot zid zastira pogled proti jugo-jugozahodnemu delu otoka. Ubrala sem jo po poti nekaj deset metrov nad morsko gladino proti jugu, nato zagrizla v breg na sedlo Vraca ter od tam skočila na Bag, najjužnejši vrh mojega prečenja. Od tod se je pot nadaljevala proti severozahodu. Na vsakem koraku se je enkratna kamnita pokrajina, ki ji dajejo poseben čar suhozidi, spreminjala in vendar je ostajala na nek nedoumljiv način vseskozi enaka - kamen, nizko rastje, nebo, sonce in znova kamen, kamen, kamen... Nad Ljubimerom zagledam prvi mrgar, čudovito nenavadno grubljo v obliki cveta.

Na Krku je moč občudovati starodavno tehniko zlaganja suhozidov, med katerimi je mrgar ena najbolj redkih suhozidnih stvaritev, ki se je uporabljala za razvrščanje ovac različnih lastnikov, njih striženje in molžo. Njegov tloris spominja na kamniti cvet s premerom več deset metrov. Od desetih otoških mrgarjev jih sedmero še danes služi svojemu namenu. V največje med njimi pastirji/lastniki zberejo tudi do 1500 ovac, ki se v toplem delu leta prosto pasejo po obeh visokih planotah južnega dela otoka, ki se razprostirata vzhodno in zahodno od Bašćanske doline. Trop priženejo v osrednji prostor, imenovan dvorana (sala), nato jih razvrstijo v periferne ograde (mrgarići), ki osrednji prostor obkrožajo kot cvetni listi. Iz sale vodijo v mrgariće odprtine (škulje) ali prehodi (lazi; iz besede prolaz). Cvetni listi oz. mrgarići so pozidani z enojnim suhozidom (unjulica), zaradi česar so potrebni rednega vzdrževanja. Vsled tega in potreb pastirji in lastniki ovac vseskozi spreminjajo obliko in tloris mrgarjev.

Mrgarji so edinstveni, redki in estetsko privlačni, njihova krhka lepota pa vsekakor zasluži zaščito in ohranjanje skozi uporabo, saj bodo kamniti cvetovi preživeli zgolj, če ostanejo v svoji aktivni funkciji.

Kolikor je znano, se je takšna oblika gradnje suhozidov razvila samo na jugu Krka in na bližnjem, nenaseljenem otoku Prviču. V svetu so kamniti cvetovi znani še na dveh otokih: v Walesu in v Islandiji.

Ob nenavadnem in vedno spreminjajočem se gradbenem fenomenu mi je zastal korak in telefon je v hipu postal fotoaparat. Počutila sem se kot Japončica, ki na potepu po neznanih krajih gleda skozi objektiv in bo šele doma dojela vso lepoto (ne)videnega. Ko se vzhičenost poleže, jo mahnem naprej. Zabavam se ob spreminjajočih se markacijah, ki potepuha spremljajo na vsej poti. Če so bile najprej belo rdeče, so se čez čas prelevile v belo modre in belo rumene, zakar sem jih na Vratudih, ko so znova pridobile nadih rdeče, poimenovala kameleonske markacije. Na Velikem Hlamu sem bila že čisto gotova, da se je ustalila meni najbolj domača rdeče bela kombinacija, a se je v igro znova vpletla morda, ki je vztrajala do najvišjega vrha otoka, Obzove, od koder je čez Brestovico ter Veli in Mali vrh do zaključka na cestnem prelazu Treskovac vztraja standardna barvna kombinacija.

Čudovito dopoldne v nenavadnem kotičku sveta kliče k ponovitvitvi na nasprotni strani doline. Morda jeseni, ne, zagotovo jeseni. 😊