Monte Cucco / Kuk

Umetniška kreacija - narava

Als je echt van de natuur houdt, zul je overal schoonheid vinden.*

Kako resnično! Vseeno je treba pristaviti, da se lepota zgolj včasih pokaže v tolikšnem obilju, da jo, čeravno jo oko zazna hipno, miselni aparat analizira, umešča, opredeljuje, osmišlja še dolgo. Nevroni transcendirajo v onkraj razuma, v svet, ki je podoben sanjam v budnosti. In sanje v budnosti spremljajo tistega, ki vidi; tistega, ki zna umeti vso nenavadno lepoto, ustvarjeno z močjo deroče vode, prhneče skale, orkanskih vetrov - močjo, ki ustvarja in rojeva, a hkrati razdira in uničuje.

Z vstopom v takšen vsemir, v drugačna prostranstva, vstopiš v svet visoke umetnosti in neskončnega nedoumljivega. V njem ti je dano odstirati skrivne zavese, a v njegove globočine ne prodreš nikoli. Kar ostaja zastrto, je moč zgolj začutiti, doumeti nikdar.

Ik ben er naar op zoek, ik streef ernaar, ik zit erin met heel mijn hart.**

Četudi z vsem srcem počnem, kar počnem; iščem, pogosto nezavedajoč; in težim k približevanju popolnosti, si takšnega biserčka, pod katerim sem se že ničkolikokrat peljala na takšno ali drugačno turo, še v barokizirani domišljiji nisem predstvaljala.

Nad vasjo Cucco/Kuk se dviga kucelj, dandanes označen kot kota 1304 m, na nekaterih kartah poimenovan Alpe Piccola/Kleine Alpelspitze. V preteklosti je slišal na ime Kuk (slovensko poimenovanje po dr. Viktorju Vovku) in bil tako tudi označen na karti Slovenske Matice. Njegov višji, severno ležeči sosed, ki ga danes zapisujemo z Monte Cucco/Kuk, pa ni nosil imena, ampak je bil označen zgolj kot kota 1598 m. In do slednjega sem imela namen priti. 

Na koncu vasi Cucco je majhno parkirišče in takoj nad njim se prične borov gozd. Skozenj vodi nekdaj markirana, a opuščena pot, ki me je po dobrih desetih minutah privedla do mesta, kjer sem pomislila, da je nedeljske avanture konec. Strmo nagnjena plošča, posuta s prahom in drobnim peskom nenehno drobeče se kamnine, čez katero je bila včasih speljana jeklenica, pod njo pa precej zraka, je vzbudila dvom. Racio je rekel nazaj, črv radovednosti je hotel naprej. Jeklenica je, kot bi bila na koncu predora, nebogljeno bingljala onkraj težav. Naredim nekaj mačjih korakov, a razum zmaga in s pomočjo vseh štirih okončin se vzvratno umaknem. Malo še postojim, saj iz neznanega razloga ne morem sprejeti dejstva, da me takšna omama zavrača že na samem začetku. Končno se le odpravim nazaj. Kakšnih 80 višincev nižje je zajezitev, ki usmerja tok deročega hudournika po močnih deževjih in v času taljenja snega. Prvega ni bilo že dolgo in ker je tudi zima skoparila s snegom, je bila grapa suha kot poper. Črv se znova prebudi. Tokrat ne popusti razumu, ampak neomajno vztraja, zato jo uberem navzgor, prelisičim kočljivo mesto s pretrgano jeklenico ter neposredno za njim znova stopim na pot. Še preden zajamem sapo, sem pred naslednjim izzivom. Do prosto viseče jeklene žice me loči nekaj metrov. Ker je kamnina malo boljša, dvakrat primem za skalo in že sem na drugi strani. Po manj kot pol ure zopet zagledam jeklenico. "V tretje gre rado," pomislim in, le kako bi lahko bilo drugače, tudi v tretje je bila strgana. Teren se mi je zdel sprejemljiv, zato nisem pomišljala. Po nekaj metrih sem bila pri klinu, prijela zarjavelo žično stvar in se nekaj metrov sprehodila držeč jo v levi roki. Katek, sladek, začinjen, a lirično presunljiv del poti je bil za mano. Po nadaljnji uri sem dospela do razkrižja in se priključila poti CAI 502, a sem jo skoraj v istem hipu zapustila ter se po grebenu usmerila proti hribu, ki danes nosi ime Kuk.

Začela se je poslastica druge vrste. Skalo je zamenjal gozd in drobljivo kamnino podrta drevesa, ki so spominjala na raztreseno vsebino vžigalične škatlice. Sonce v gozdu še ni otopilo snega, ponekod so vztrajale tudi ledene drsalnice skrite pod iglicami in listjem, za kar bi lahko očitajoče zapela …

So I just did me some talking to the sun

And I said I didn't like the way he got things done

He's sleeping on the job***

A ker me je grelo skozi veje, mu nisem mogla zameriti. Ob ugodju toplote se je z višino manjšala tudi podrtija in ko sem dospela na travnati jezik prekrit z belo odejo, se je zdelo, kot bi prestopila v drugo dimenzijo. Vrh ni bil daleč in z njega je bilo videti Šinauc s čisto novega zornega kota. Drugih razgledov žal ne ponuja, zato sem ga kmalu zapustila in se odpravila proti severu, kjer sem dospela do markirane poti. Po pomrznjenem snegu sem odslalomirala proti Malgi Cucco (1428 m) in naprej do prej omenjenega razkrižja. Od tod sem nadaljevala proti Šenkatriji/Santa Caterina. Tako kot pri vzponu, je potekala tudi sestopna varianta po drobljivih pobočjih in ob prečenju več grap privedla do z neštevnimi telohi posejanega borovega gozda. Korak se je upočasnil, oko se je ustavljalo na zelenorumenih očescih dehtečih med belimi cvetnimi laticami. Pomladansko prebujanje se je začelo sredi zime, radost neponovljivosti, ki je vztrajala trenutek, trenutek med pol deveto in drugo popoldan.

P.S.: Pot CAI 502 je februarja 2020 zaprta in v Šenkatriji/Santa Caterina označena kot neprehodna.

* Če imate res radi naravo, boste lepoto našli povsod. --Vincent van Gogh
** Iščem, si prizadevam, v njej [op. p.: v naravi] sem z vsem srcem. --Vincent van Gogh
*** Raindrops Keep Fallin 'on My Head -- Hal David in Burt Bacharach