Že dva tedna razlaga o svoji ideji v superlativih superlativov, kot bi govoril o že davno dogovorjeni plezariji v Stapini, ki je, mimogrede rečeno, še vedno na to-do listi, ne pa o malo daljšem sprehodu po bližnjih hribcih. Najprej poslušam, po nekaj dneh ušesa switchnem na off in bolj ali manj v tri dni kimam. Naposled imam 'podkve', kot imenuje svojo pot, čez glavo, zato napol naveličano ob ponavljajoči se mantri in napol z zavestjo, da so tudi sprehajalne ideje lahko simpatično popestrilo, predvsem pa z mislijo, da imam letos v načrtu kar nekaj daljših tur, za kar je precej koristno migati, izdavim: "Grem. Kdaj?"
M.J. parkira na začetku Mačkovega grabna in po vsem, kar mora opraviti, se zapodiva čez potok in po gozdni vlaki do slemena, kjer gaziva po suhem listju, ki se ob vsakem koraku dviguje kot puh. Kmalu se začneva ubadati s podrtim drevjem, ob čemer prideva na vrh Špika (716 m). Naprej proti severu se začne razkrivati grebenska potka in kmalu nad kmetijo Štimovec ujameva krasno lovsko stezo. "Tu se počutiš že skoraj kot v hribih," se zadovoljno zarežim ob nenehnem 'škljocanju'. Enkrat me pritegne resje, drugič teloh, nato trobentice ali jetrnik. Desno spodaj stena, ki je zaradi svoje preperelosti videti kot v nasprotju s fiziko v vertikalo zlepljena moka, levo prijazen borov gozd z v mehkobo zavito nizko podrastjo. Ko je navdušenje takšno, da mi je bilo že nekoliko žal, da sem na mantranje ob kavi v preteklih dneh odgovarjala s 'skozi eno uho noter in skozi drugo ven', M.J. slovesno izjavi, da tod ne bova prišla na pred davnimi časi 'njegovo pot' in sva znova zavila levo na pobočje, med podrta drevesa in suhe, škripajoče veje ter se na drugi strani povzpela na drug grebenček, na katerem je bila pot manj hojena, a narava enako vabljiva. Tudi tukaj nisva bila na 'njegovi poti', saj je le-ta vodila natanko tam, kjer ni hotel iti in biti bitk s podrtim drevjem. Tako sva malo desno, malo levo, predvsem pa navzgor z vetrom v laseh in premočenim hrbtom zagledala nezgrešljivi bor-tron in nekaj njih, ki so vetru navkljub prišli iz smeri Gont. Brez zadrževanja sva zapustila vrh in jo mahala v smeri Grmade, Male Grmade, Kuclja in se nato čez Savinko spustila po grebenu do Polhovega Gradca, kjer sva se po stranski cestici ob prečkanju mostička znašla iz oči v oči z graščino, katere temelji segajo v 13. in 14. stoletje. Njen najbolj znan prebivalec, grof Rihard Ursini Blagaj, ljubitelj botanike, mineralogije in umetnosti jo je naseljeval med 1808 in 1858. Danes je v njenih prostorih Muzej pošte in telekomunikacij. Od tod do avta po travnikih ob cesti ni bilo daleč in namišljeni vonj po kavi se je že prikradel v nosnice.
Podkev je realizirana in M.J. zadovoljen, dokler mu ne bo misli začela zaposlovati nova ideja, ki se bo spremenila v novo mantro. 😉
 |
| Začetni del slemena |
 |
| Špik |
 |
| Utrinek |
 |
| Stezica in moknata stena |
 |
| Med enim in drugim grebenčkom |
 |
| Vdih pomladi |
 |
| Tron na Tošču |
 |
| Pogled nazaj |
Komentarji
Objavite komentar