Grlo, Rjavčki vrh, Ojstrica, Kopinškova in brezpotni povratek s Klemenče jame v Logarski kot

nedelja, julij 05, 2020

Grlo, Rjavčki vrh, Ojstrica, Kopinškova in brezpotni povratek s Klemenče jame v Logarski kot

z orli si delimo pečine

Virtualni svet je čudno-čuden prostor, katerega posledica ni vedno desocializacija. Prvi dan v juliju se je nje nasprotje pokazalo v popolnosti. Odprem nabiralnik, ki ne sprejema pisem, temveč e-sporočila, in naletim na zapis neznanca, ki je zasledil, da sem pri potepu na Zaspani hriber opustila nameravani vzpon na Rjavčki vrh skozi Grlo. Odgovorim v nekaj besedah, kakor se za e-sporočila spodobi, in že sva zmenjena ob 7-ih pred planšarijo v Logarskem kotu.

Zjutraj skozi krmežlje dvomljivo gledam približujoče se vozilo. Visok moški izstopi in že jo ubirava proti melišču in naprej skozi Grlo. Hitiva ne, saj precej čebljava. Višje se začneva spotikati ob obledele markacije, ki jim v melnati krnici rečeva zbogom. Znani neznanec, kot bi po dobrih dveh urah lahko poimenovala sopohodnika, pozna prehod, ki pripelje na greben severozahodno od vrha, pravzaprav na ekstravagantno pozicionirani balvan, ki svoj kljun steguje čez steno. Na njem te sočasno spreletavajo občutki svobode in majhnosti, ki jim je dano zreti v veličastje brezdanje globine. Tu gori si kot kralj na orlovi pečini. Celo véliki, pa naj se ponašajo z višino, s težavnostjo pristopa ali obliko, ki s svojo privlačnostjo burijo domišljijo in vzpodbujajo željo, niso kos skalnemu kljunu v grebenu manj kot 1900 m visokega Rjavčkega vrha. Po nekaj dolgih vdihih praznine se pod rušnato grebensko rezjo sprehodiva do vrha in ker je dan dober, pete pa nabrušene, zavijeva še čez Škarje na Ojstrico. Spust po Kopinškovi podari zanimive utrinke ob pogledih na steno Križevnika na eni strani Robanovega kota in greben Krofička-Strelovec na drugi. Na Škrbini (1792 m) vnovič privlečem na plano palice, dremajoče v nahrbtniku od vrha Ojstice, in nedolgo zatem, eden s pivom, drugi s kavo, okupirava klopco ob koči na Klemenči jami, dokler se naposled le ne odpraviva proti dolini. Na koncu Jame stopiva v gozd, pri prvih drevesih zavijeva levo in še enkrat ta dan iščeva najboljše prehode. Hodiva po gozdu, pod katerim se v Logarsko dolino prepadno spuščajo poraščene stene. Čez nekaj sitnih prečk (zemljene grape) se prelisičiva do melišča ter se malo levo, malo desno ob iskanju zelo obledelih markacij in poti, ki jo je že davno odnesel čas, prikaževa na kraju jutranjega snidenja.