Življenje ni roman, zato mi ni dano zgodaj vstajati, da bi užila gorske dneve z zvrhano žlico, ampak se je dnevno treba izviti iz postelje zaradi službe. Še dobro, da življenje tudi tragedija ni. V mojih očeh se vzpostavlja kot esejistika, kar niti ni slabo, saj neizmerno uživam v strokovnosti, povezani z emotivnostjo. Kolikor je redno zgodnje vstajanje vsakdan, so potepanja češnjice na torti, ki so tako sladke in zaželene ravno zato, ker jih ni v preobilju. Kljub odličnosti potepuškega življenja, je enako brezkompromisno odlično privoščiti si tudi malo daljše spanje. Če temu pridam še nekaj poležavanja, se kaj zlahla primeri, kot se je meni, da se na izbranem izhodišču v poznodopoldanskih urah kar tre štirikolesnih konjičkov. Pozornemu skeniranju okolice navkljub, ni bilo niti ene luknje, v katero bi se dalo stisniti še tako majhen avto. Že se me je lotevala slabovoljnost, medtem ko je hard disk mlel s hitrostjo 7200 RPM iščoč nadomestno turo, avto pa brez pravega namena ali cilja drdral proti Begunjam. Malo pred Zadnjo vasjo je ostro desno odcep na gozdno cesto, ki so jo po zadnjem sneženju splužili, a na njej je bilo toliko ledu, da bi se avto z letnimi gumami počutil kot na drsalkah, zato je bilo bolje izkoristiti prostor na ovinku in se naprej odpraviti peš. Po krajšem lovljenju ravnotežja sem z makadama zavila na slabšo cesto in nato nadaljevala po sledeh nekoga, ki se je moral tod vzpenjati kak dan pred menoj. Mir in tišino je tu in tam zmotil manjši snežni slapič, ki se je z visokih drevesnih vej kot po pravilu vsul za ovratnik in mi hladil vrat ter v tenkih curkih polzel po hrbtu. Po kakšnih 40-ih minutah sem pri smerni tabli Hudi graben, od koder sem prišla, stopila na cesto. Gaz, ki je na drugi strani vodila v gozd, je bila dobro uhojena, saj se je tu moja pot združila s tisto iz Slatne. Veje smrek so se vsled teže snega premosorazmerno z naraščajočo nadmorsko višino bolj in bolj stegovale proti tlom, predhodno tihoto pa je tu in tam prerezal glas maloštevilnih, ki sem jih v nadaljevanju srečala do koče na Dobrči. Naprej ni šel nihče. A zamuditi zimsko pravljico vršnih pobočij, bi bilo nedopustno, zato sem nadaljevala po singlci čez Podgorsko planino in dosegla vrh, ko so megličasti oblaki začeli zakrivati modrino nebesnega svoda. Veličastni Julijci na eni, Grintavci na nasprotni strani, med prvimi in drugimi pa je pogled potoval po mehko zaobljenih vrhovih grebena Košute. Ždenja si zaradi odrevenelih prstov nisem privoščila. Kmalu sem Po robu drvela proti dolini in jo dosegla štiri ure po tem, ko sem jo zapustila.
|
Nekdo je gazil že pred mano |
|
Od tod sem prišla |
|
Manjše smrekice so kot sladkorni stožci |
|
Koča |
|
Pravljica |
|
Še vedno kljubuje vremenu |
|
Julijci na obzorju |
|
Puhasti stožci |
|
Rob Pokljuke, Kanjavec, Triglav, Rjavina, Kepa ... |
|
Greben Košute |
|
Čez Kriško goro in Tolsti vrh do Storžiča in nato skok na Kočno in ostale Grintovce |
|
Prizor z vrha |
|
Na sestopu |
Komentarji
Objavite komentar