Vrhovi nad Soriško planino

torek, januar 26, 2021

Vrhovi nad Soriško planino

belo, ki te ljubim belo

Čeprav na delavnik, smučišče ni samevalo. Smeh smučarjev se je zlival z belo pokrajino, ko sem stopila na smuči in zlagoma oddrsala navzgor ob robu smučišča. Po nekaj minutah sem se usmerila desno proti Možicu. Glasovi s mučišča so se najprej oddaljevali, nato zlagoma zamrli. Samo tu in tam sem na katerem sosednjih kucljev ugledala vijuganje turašev. Pri kasarni sem se ustavila ravno toliko, da sem se odločila, v kateri smeri nadaljevati, in že sem znova rezala sneg ob tihem sssk, sssk, zvoku, ki so ga ustvarjale smuči ob stiku s še delno pomrznjeno podlago. Kupola bunkerja z veliko markacijo je izstopala iz beline Možica, s katerega sem se spustila proti jugu, ter se povzpela na 1609 m visoki Slatnik, kjer sem s priletnim turnim smučarjem izmenjala nekaj besed, preden je umetelno odvijugal. Kože dol, nekaj zavojev po kloži, in znova kože gor pred ponovnim vzponom, tokrat na drugi vrh istega hriba. Vajo s snemanjem kož sem na njegovem temenu ponovila in odvijugala proti sedlu pod Lajnarjem, kjer sem jo vnovič ponovila v obratni smeri, saj je bilo treba znova zagrizti v breg. Na Lajnerju je bil sneg kot beton, a se vseeno nisem spustila do proge, temveč sem odvijugala po grebenčku. Pod Dravhom sem še zadnjič ta dan ponovila vajo natikanja kož in se pognala v strmino. Z vrha je sledil samo še spust po flanki in skozi gozdič ter po progi do izhodišča.
Čudovito lahkoten dan v objemu belih gričev, s katerih razgledi segajo od Bohinjsko-Tolminskih gora do osrednjih Julijcev in Karavank, ter preko Storžiča do najvišjih v KSA.