Na koncu parkirišča v Mačah se v levo odcepi uvoz na travnik (nekoč lokalno smučišče). Po njem navzgor in na zgornjem robu v desno, kjer opazim stezico takoj, ko stopim v gozd. Ta po nekaj korakih zavije levo, torej navzgor (več stezic/stečin se priključi ali odcepi; sledim tisti, ki stremi navzgor, a tudi ta se izgublja, zato se je najbolje zanesti na občutek). Pozimi je gozd enostavno prehoden, medtem ko bi v času vegetacije znalo biti tu in tam kar zaraščeno. Prečno vlako in nato še eno, ki ju dosežem, samo prečkam ter na drugi strani nadaljujem s strmim vzponom. Proti vrhu Kozjeka postane greben bolj definiran in položen. S temena sledi nekaj desetmetrski spust na sedelce, kjer stopim na potko, ki ji sledim zgolj par deset metrov, nakar se znova zapodim naravnost v strmino - nepotrebno, saj bi po poti bolj elegantno prispela do kočice z izjemnimi razgledi proti Hudičevemu borštu na eni in Storžiču na drugi strani. Pogledi so očarljivi, a mene najbolj pritegnejo v smeri grebena Laneža. Po kakšni minuti stopim na markirano pot, v naslednji, ko se en krak odcepi proti Kališču ter drugi proti Hudičevemu borštu in Srednjemu vrhu, jo uberem naravnost. Kmalu naletim na prve skalne izrastline. Lahko bi se jih obhodilo, a potem ne bi imelo smisla polotiti se grebena. Malo višje trčim v še nekaj kratkih skalnih pragov*, nakar zaprepaščeno ostrmim. Namesto plantaž ruševja, za katerega sem mislila, da bo v dobršni meri prekrito s snegom, golosek. Iz tal se klavrno stegujejo nebogljeni štrclji nekdaj gibkega in vremenu kljubujočega gorskega borovja. Poseka resda omogoča eleganten prehod, a hkrati pušča grenak priokus človekove krotitve narave. Njen zgornji rob pomeni konec do tal spihanega grebena in začetek sveta beline, ki se v lahkotnem valovanju razteza vse do Malega Grintavca, ki umanjka v kulisi bližnjih in daljnih gora skoraj dokler ga ne dosežem. Z njega premerim s snegom preobloženi Licjanovec, nakar se spustim na zgornji rob Dolge njive. Pred nadaljevanjem na Srednji vrh in Cjanovco za nekaj dolgih minut prislonim zadnjo plat na klopco in zadovoljno kot mačka predem na toplem soncu. Končno zberem voljo za premik. Snežne razmere so precej neugodne - povečini ojuženo, ponekod zameti, spet tu in tam ledene plošče. Ker je do Cjanovce zaobljenost mila, je soočanje s paleto variacij na temo sneg zanemarljivega pomena, spust proti razpotju Na Kogovšku pa vse prej kot zabaven. Nadaljevanje na Javorov vrh in Potoško goro je zgolj še prijetno pohajkovanje, medtem ko je sestop po zahodnem grebenu s Sv. Jakoba pravo odkritje - atraktiven spust, ki pa posreže s slabo vidno stezico in veliko strmino.
Po malo manj kot 8-ih urah in pol znova zaverglam mašin'co in odspidiram na pozno kosilo.
*Edini zapis o grebenu Laneža sem našla na spletni strani M&M, kjer Marko pravi, da poplezavanje dosega drugo stopnjo. Ne vem, če jo; lahko rečem zgolj, da tudi z nahrbtnikom, v katerem je bila vsa zimska oprema, ni bilo težko.
 |
| Zahodno lice Hudičevega boršta |
 |
| Šmarna gora v meglicah |
 |
| Ena levo, druga desno, jaz pa naravnost |
 |
| Na grebenu I |
 |
| Na grebenu II |
 |
| Na grebenu III |
 |
| Storžič in Bašeljski vrh z grebena |
 |
| Venček nad Dolgo njivo |
 |
| Ruševje pod snegom poenostavi napredovanje |
 |
| Mali Grintavec se končno pokaže |
 |
| Licjanovec z Malega Grintavca |
 |
| Pred Storžičem zadnji del mojega grebena |
 |
| Proti Srednjemu vrhu |
 |
| S Cjanovce pokuk na greben do Javorovega vrha, kjer se le-ta zlomi proti JZ oz. Potoški gori |
 |
| Čudovita Kočna in Grintovec |
 |
| Grebenski sestop s Cjanovce z Javorovega vrha |
 |
| Na Potoški gori |
 |
| Z greben s Sv. Jakoba do Bistriške doline |
Komentarji
Objavite komentar