Velika planina - Kuklarji, Rigelj, Škorenca, Vrtalše, Lopata, Gamsove streže, Pasje pečine

od grape do grape

Z mislimi na prehode čez Kuklarje, s katerimi sem se pred manj kot letom že spoznala, in na popolnoma neznano prečenje, ki bo sledilo, se vzpenjam se skozi Dolski graben. Vsled mraza in vlage se zdi tišina oglošujoče srepeča. Ko se znajdem pred steno, kjer pot zavije v levo, vem, da je pred mano krajši položen odsek, ki me v nekaj trenutkih pripelje do odcepa pri balvanu. Pri njem za drobec v času postojim, ravno toliko, da prisluhnem, če bi bilo koga slišati. Nikogar. Nenavadno, saj se obeta lepa nedelja in markirane poti so v zadnjih časih preoblegane, posebej take, ki vodijo proti vrhovom, ki v zimskem času niso pretirano zahtevni. Skomignem z rameni in se usmerim na slabše vidno stezico, ki zavito vodi po deželi gamsov do stare lovske jeklenice in za njo navzgor do prehoda, kjer se prevesi v sestop, a se takoj znova ustrmi k prehodu, kjer zavije ostro levo skozi gozd, in se konča v Kobilni dolini. Od tod do sestopa čez Rigelj je lušten sprehod po beli preprogi. In ker sonce neutrudno opravlja svoje delo, na Riglju sedem na štor, potegnem na plano sendvič in zadovoljno zagrizem. V tem trenutku se še ne zavedam, da je pred mano najtežji del potepa, ki se nadaljuje pod Rigljem, ko pri veliki, na steno narisani markaciji namesto po poti v desno nadaljujem naravnost. Slabo vidna stezica se kmalu začne igre skrivalnic, tako se znajdem enkrat nad in drugič pod njo, nato izgine in se znova prikaže. Slednjič si moram priznati, da je pred mano le še ideja stezice, medtem ko je njen posnetek, torej stezica v naravi, postala zgolj spomin. A stečine so ravno prav vabljive, da nadaljujem, in kadar se še te skrijejo, si jih rišem v domišljiji in vztrajam v prečenju precej strmega travnatega sveta, prepredenega s neštevnimi grapami, v katerih kot pasti prežijo ledeni jeziki plazovin. Končno prispem na področje, imenovano Lopata, kjer mi idej zmanjka. Za trenutek sem v dvomih, nato se odločim za krajši spust, a hitro ugledam edino simpatično in položno grapico, v kateri je sneg ravno prave kakovosti, da lagodno sestopim, prestopim naslednjo in že se vzpenjam prečno skozi gozd, v katerem kmalu ugledam dobro vidno, s snegom prekrito stezo. Zapodim se v njeni smeri in jo izkoristim, da pridem na razkrižje poti Velika planina-Kisovec. V dolino sestopim čez Pasje pečine in v spomin zapišem nekaj novih domislic za potepe.

Dobro podprt balvan proti Kuklarjem

Ko se za potrganimi jeklenicami svet prevesi

Kot iz pravljice

Med Grintovcem in Planjavo

Luknja v kamnu, luknja v snegu

Pravljično

Pri markaciji naravnost

Detajl

Stezica je ...

... stezice ni

Kar strmo

Jeziki plazovin

Pomoli z razgledi

Onstran doline Kamniške Bistrice je Korošica in hribi nad njo

Slikovito

Žandarji v vrsti

Edina grapica z odjenjanim snegom

Pogled na prečenje s poti čez Pasje pečine