Dnić, Hahlić, Obruč, Pakleno S vrh, Pakleno, Ćunina glava

sobota, marec 16, 2019

Dnić, Hahlić, Obruč, Pakleno S vrh, Pakleno, Ćunina glava

stopinje v mističnem gozdu

Uverturi v Grobniške Alpe je po zgolj tednu dni sledilo drugo dejanje, ki se ni zgodilo kot arija, temveč sem neposredno po uvodu, podobno kot Alica v čudežni deželi, padla v luknjo, kjer sem se znašla obkrožena s čudno čudnimi bukvami, ki so svoje prepletajoče veje stegovale k bližnjim oblakom, korenine pa skrivale pod tankim, zimskim pregrinjalom, ki je bujno zelenečemu mahu dajalo posebno nežno noto. Zbor mrmrajočih dreves je v svoji silovitosti deloval ubrano, a hladno in nekako tuje. Vsemu navkljub je nezadržno privlačil in nezavedno vabil v svoje naročje. In tako je korak sledil koraku, dokler se na beli površini niso zalesketale... A o tem pozneje.

Če sem bila prejšnjič v družbi bolderaša, se mi je tokrat pridružil vandrovec. Z izhodišča sva se napotila po poti imenovani Čeka, kar pomeni lovska opazovalnica. Ta je stala ob poti, a zgorela v uničujočem požaru leta 2003, katerega zublji so uničili tudi velik borov gozd. Na približno dveh tretjinah poti proti domu Hahlić se začne majhna dolina Zapodi, kjer sva zapustila oznake in jo ubrala naravnost po grebenu do Dnića, ter se preko Hahlića spustila do istoimenske koče. Naprej sva jo mahnila po grebenski poti na Obruč in z njegovega vrha proti severu, kjer je stal v meglo in oblake ovit Severni vrh Pakleno. Nisva se še prav dobro pogreznila v objem dreves pod Obručem, ko obstanem, se precej mirno obrnem in izdahnem nekaj v smislu: "Poglej..." Dodati ni bilo kaj, pojasnjevati, za kaj gre, tudi ne, saj so bile v mehki, beli podlagi odtisnjene sledi jasno vidne in precej sveže. Še več, bile so ogromne. Samo enkrat prej sem videla svež odtis kosmatinca in bil je pol manjši. Nekaj trenutkov pred odkritjem velikih, lesketajočih odtisov sem sledeč miniaturnim stopinjam v hecu ugotavljala, da je bila živalca, ki mi je kazala pot, majcena, najbrž podlasica, sedaj pa sem z nekim vznemirjenjem opazovala pot, ki so jo začrtale sledi medveda. Neopredeljeno dolgo sem molčala in naposled vprašala, če nadaljujeva. Nikoli ne bi pomislila, da so vandrovci tako pogumni kot so zgovorni. V hipu mi je bilo na dolgo in široko razloženo, da gredo sledi v drugo smer kot midva in zatorej kar strumno naprej. Hmm, o moji strumnosti bi se lahko razpravljalo. A šla sem dalje skozi nenavaden gozd in kadar nisem z izjemno glasnim govorjenjem in medmeti kosmatinca opozarjala na prisotnost, sem se popolnoma stopila z magično močjo starega gozda. Pripovedoval je svojo povest, svojo realnost, svojo zgodovino in sedanjost, pripovedoval je in bo vsakemu, če mu je le zmožen prisluhniti. Ob mojih, v precej rednih intervalih vrstečih se glasnih vložkih, sva hitro prišla skozenj do Severnega vrha Pakleno, se z njega spustila in se še enkrat odpravila navkreber do Paklenega. Od tod dalje sta bila v načrtu še dva skalnata lepotca, a temačni pokrov, ki je dremal tik nad krošnjami dreves in onemogočal poglede v daljavo, je prevesil tehtnico na tisto stran, ki je narekovala povratek. Preko Ćunine glave in njenega južnega grebenčka, ki sem ga zaradi goste megle nenamerno skrajšala, je sledilo sklepno dejanje, ki je v ritmu recitativa narekovalo sestop po jutranji markirani poti.